Informacijska družba - Ljudmila

svoj smisel. Učenje pa je mnogo več od tega, kar se dogaja v šoli, in je po
definiciji UNESCO/ISCED “… vsaka sprememba v vedenju, informiranosti,
znanju, razumevanju, spretnostih ali zmožnostih, ki je trajna in ki je ne moremo
pripisati fizični rasti ali razvoju podedovanih vedenjskih vzorcev.” Če se IKT
ne more izkazati v šoli, kjer zavisi od omejenih pogojev razreda in od dobre
volje učitelja, pa lahko razvije vse svoje zmogljivosti v procesu učenja. Gre
za usodno povezanost, zato mora biti razprava o informacijski paradigmi v
izobraževanju najprej razčiščevanje o mestu učenja v šoli.
Lewis Perelman opozarja11 , da se v razpravi o šoli gibljemo v okviru najbolj
stereotipnih socialnih izkušenj in da večina ljudi trdovratno verjame v celo
vrsto mitov:
- da je šola najbolj pravo mesto za učenje, čeprav je jasno, da je zanj potreben
kontekst stvarnega okolja, ne pa izmišljeno okolje šole, ki samovoljno
postavlja kriterije “pravilnosti”;
- da je šola priprava na delo, saj se poučevanje zlahka prelije v usposobljenost,
v resnici pa to ne deluje, ampak prevladuje oponašanje rutine;
- da je učitelj studenec, učenec pa prazna posoda, kar je odkrito priznanje,
da šola ni okolje raziskovanja in odkrivanja;
- da izobrazbena stopnja dokazuje obseg učenja, kar je vprašljivo ob dejstvu,
da ljudje ogromno večino spoznanj pridobijo mimo šole;
- da je učenje vedno postopno (najprej hoja, potem tek), česar kognitivna
znanost sploh ne potrjuje;
- da se ljudje delijo na pametne in neumne, kar izhaja iz zmotnega prepričanja
o obstoju ene same vrste inteligence, merljive z IQ;
- da so dejstva pomembnejša od sposobnosti mišljenja, na čemer temelji
pretežni del šolskega preverjanja;
- da je učenje ukvarjanje s samim seboj, vse drugo pa je škodljivo “klepetanje”
– dejansko pa je vzajemno učenje najučinkovitejše;
-
da je šola edino prava pot socializacije, v resnici pa se prav v njej začne
asocialna delitev na “zmagovalce” in “poražence”.
IKT odpira nove in nove možnosti učenja, kar šola doživlja kot divjo
konkurenco. Vatikan je ob svojem času proglasil prevajanje Svetega pisma v
narodne jezike za nevarno herezijo, ker je načenjalo “ekspertnost” duhovnikov.
Ameriška National Education Association je pred desetletji zahtevala prepoved
tehnologije online učenja na daljavo.
Šola poučuje po načelu “za vsak primer” (just-in-case), zato so programi vse
obširnejši, zahtevajo več časa in se dražijo. Šolstvo je danes najbolj delovno
intenzivna panoga. Stroški vsakih deset let narastejo za tretjino (manjši razredi,
več učiteljskega izobraževanja, boljše zgradbe in oprema itd…), vendar to ni v
nobenem razmerju z izobrazbenimi rezultati. 12 Očitno je, da takega pristopa ni
mogoče ohranjati v nedogled. Uveljaviti je treba učenje “ob pravem času” (just-
200