Informacijska družba - Ljudmila

izmenjava informacij.” 22
Derek De Solla Price je nesporen pobornik formalnega komuniciranja v
znanosti in v Little science, big science je članek dejansko sinonim za znanstveno
komuniciranje. Po nekaj letih pa je svoj pogled zelo spremenil: “Moram pa
poudariti, da se 80 odstotkov vrednosti in funkcij znanstvenih sporočil zgodi
zunaj okvira formalnih komunikacij. Članki in komuniciranja med znanstveniki
se prekrivajo le v 20-tih odstotkih.” 23 Večina impulzov pride od drugih
raziskovalcev mnogo prej, preden vse skupaj postane formalna komunikacija.
In lakota po teh komunikacijah je pri znanstvenikih vse hujša: za Galilea je bilo
neverjetno doživetje, če je ob tekstih mrtvih avtorjev dobil kakšno razpravo še
živega znanstvenika; Newton že ni mogel več čakati na izid knjig svojih kolegov
in jih je vzpodbujal k pisanju člankov; že angleški čebelar Theodore Cockerell,
ki je postavil svetovni rekord s 3.904 objavljenimi članki v znanstvenih revijah,
je poskrbel, da danes večina znanstvenikov hoče od članka nekaj več.
V neformalnih znanstvenih komunikacijah je omogočeno:
-
-
-
-
-
-
220
takojšnjost sporočila,
selektivnost, ki izhaja iz medsebojnega poznavanja,
sočasen prikaz, evalvacija in sinteza, saj prijatelji informacijo predhodno
“prežvečijo”,
ekstrakt bistvenih implikacij, kar ti lahko ponudi le tisti, ki spremlja tvoje
delo v korak,
prenos neizrekljivega, detajlov ali ozadij, ki niso nikoli omenjeni v formalni
komunikaciji,
permanentna povratna informacija, ki vključuje tudi neizprosno prijateljsko
kritiko.
Diana Crane 24 je povezala razvoj znanstvene discipline z značilnostmi
komuniciranja in s konstituiranjem znanstvene skupnosti ter potrdila
pričakovane soodvisnosti. Omejitve izhajajo iz števila ljudi, s katerimi
znanstvenik lahko vzdržuje uspešne osebne stike. To je v Daedalusovi publikaciji
Towards 2000 preračunaval že Martin Shubik: za uspešno medosebno
komunikacijo je treba žrtvovati vsaj pol dneva na leto, kar znese maksimalni
krog okoli 700 znancev. Cranejeva je mnogo bolj restriktivna in izhaja iz
izkušnje, da znanstvenik običajno vzdržuje redne stike še s tremi drugimi
znanstveniki in to prinese skupen krog 22 znanstvenikov. Če pa se število
redno povezanih znanstvenikov dvigne na šest, pa že dobimo “velikanski”
komunikacijski krog 187 znanstvenikov. Logistična krivulja števila komunikacij
kaže, da gre za socialne procese, ki očitno korespondirajo z intelektualnim
razvojem. Kontakti med znanstveniki evidentno prispevajo h kumulativni
rasti znanja. Na ta način se pogovarjajo o potekajočih raziskavah in iščejo v
zvezi s tem nasvete in dodatne informacije. Mnogi skupaj objavljajo članke.
Pogosti sodelavci so učitelji in študenti, kar se podaljšuje daleč v profesionalno