Informacijska družba - Ljudmila

Karl Kalseth je dosedanji potek informacijske revolucije razčlenil po
dekadah 8 :
1960 - 1970 desetletje programerjev - dominirajo stroji
1970 - 1980 desetletje razvoja sistemov - dominirajo sistemi
1980 - 1990 desetletje uporabnikov - dominirajo aplikacije
1990 - 2000 desetletje organizacij - dominira informacija kot resurs
2000 - 2010 desetletje trženja - dominira informacija kot orožje
In k temu še neprijetni Negroponte: “O prehodu iz industrijske v postindustrijsko
oz. informacijsko dobo smo razpravljali tako vneto in tako
dolgovezno, da nismo opazili, kako je nastopila post-informacijska doba.” 9
V mislih pa ima to, da je za razliko od industrijske dobe, ki je multiplicirala
proizvajalca ter informacijske dobe, ki je multiplicirala uporabnika, sedanja
post-informacijska doba usmerjena na avditorij enega samega. Vse je prirejeno
individualnemu naročilu in informacija je dosledno personificirana. To je
možno, ker je o posamezniku znano vse - naslov, stan, starost, premoženje,
znamka avtomobila, izdatki, priljubljena jedača in pijača, navade, davki,
skratka vse.
Svetovna korporacijska mreža
Robert Reich 10 je neusmiljeno razrušil romantične predstave o nacionalnih
ekonomskih sistemih. Preklical je pravljice o plovbi v skupnem čolnu, ko je treba
v viharnih časih za skupno nacionalno rešitev tudi kaj žrtvovati. Zato pa se lahko
vsi skupaj ponašamo z logotipi in upravnimi palačami vodilnih nacionalnih
podjetij, kar je enakovredno prepevanju državne himne. Velike korporacije,
ki so za svojo ekonomijo volumna potrebovale mnogoštevilen aparat, iz česar
se je napajal vpliven srednji sloj, so utonile v preteklost. Iz tržnih in političnih
potreb še vedno ohranjajo nekdanjo podobo in ljudje vanje verjamejo, toda
izza propagandnega blišča je nastalo nekaj čisto drugega. Velike volumne so
nadomestile velike vrednosti, atome so zamenjali biti (being digital), podjetja
so ušla iz nacionalnega okvira in se razpletla po celem svetu.
Nekateri se še zmeraj ne morejo načuditi, kako so lahko v storitvenem sektorju
nastala tako ogromna podjetja, da jim je treba priznati mesto ob klasičnih
šampionih. Kar nemogoče je slišati, da so jih že davno prehiteli. Nepojmljivo
pa je, da se je pod njihovim diktatom spremenila kar cela ekonomija. V
osemdesetih je v ZDA 80% novih delovnih mest nastalo v storitvah. Kar 70%
vseh samozaposlenih dela v storitvah. Vendar pa stara delitev na “proizvode”
in “storitve” sploh ni več ustrezna, ker so tudi pri samih storitvah perspektivne
le tiste, ki so ciljne in enkratne ter jih ni mogoče dobiti kjerkoli. Tudi podjetja,
ki jih še vedno enačimo s proizvodi, dejansko služijo s storitvami. Od 400.000
zaposlenih pri IBM jih le 20.000 dela v proizvodnji in le neznaten del prihodka
prihaja od prodaje strojne opreme. Vse drugo so storitve.
99