strategije reševanja konfliktov v vrtcu - Oddelek za pedagogiko in ...

zadovolji na način, ki ni v skladu z normami odraslih, bo to tudi storil (Zupančič 1991).
Otrok se moralnih pravil uči tako, da v socialnem okolju pridobiva konkretne izkušnje o
tem, kaj je prav in kaj napačno. Splošni pojmi o dobrem in slabem zanj nimajo nobenega
pomena. Dobijo ga šele takrat, ko vzpostavi neposredno zvezo med pravilnim in napačnim
in svojimi stvarnimi izkušnjami (Zupančič v Marjanovič-Umek 2004).
V skupini, kjer je veliko otrok, si skuša vsak poiskati svoj prostor. Želi si naklonjenosti
vzgojitelja, želi si igračo, ki jo ima nekdo drug. Doma je situacija ravno nasprotna. Mamico
in očeta ima samo zase in vse igrače v stanovanju so samo njegove (razen seveda, če ima
že bratca ali sestrico). Otroci se počasi naučijo, da si igrače med seboj delijo in da tudi
postopno začnejo osvajati pravila, ki veljajo v skupini (le-ta so potrebna, da skupina lahko
deluje in živi v skupnem okolju). Pravila v skupini so potrebna in postopno jih osvojijo tudi
otroci, kar poudari tudi Gordon (1983).
Primer 6: Opis dogajanja v času proste igre
V skupini (4-5 letniki) poteka mirna igra. Naenkrat eden od otrok drugemu podre stolp iz kock.
Vname se prepir in cukanje. Vzgojiteljica odstrani domnevnega sprožitelja spora iz kotička in
zahteva, da se opraviči prijatelju. Ko se deček opraviči, ga da sedet za mizo za nekaj minut.
Otroku seveda to ni všeč, vendar naredi, kot mu reče vzgojiteljica. Po petih minutah mu
ponovno ponudi možnost za igro, vendar ne v kotičku s kockami, ampak v nekem drugem, ki si
ga sam izbere.
Če povzamemo besede Strojinove (2006), lahko rečemo, da se pri samem kaznovanju
moramo zavedati, da kaznujemo poredko in da se prepričamo, da otrok ve, zakaj je
kaznovan. Pri pomembnih stvareh pred kaznijo otroka še enkrat opomnimo; če kazni ne
bomo mogli izvršiti, raje ne opominjajmo in ne grozimo. Postavimo pogoje, pod katerimi je
možno postopek popraviti. Ostanimo mirni, vljudni. Ohranimo dostojanstvo pri sebi in
otroku.
94