strategije reševanja konfliktov v vrtcu - Oddelek za pedagogiko in ...

2 TEORETIČNA IZHODIŠČA
2. 1 POIMENOVANJE OTROŠTVA SKOZI ZGODOVINO
Poglejmo, kako se je odnos do otroka spreminjal skozi zgodovino.
2.1.1 Otrok do 17. stoletja – »pomanjšan odrasel«
Interes za otroka, njihovo vzgojo in razvoj najdemo že v delih iz obdobja antike. Misleci
tega časa so se zavedali, da otrok potrebuje nadzor in vodenje. Glede uporabe ostrih
disciplinskih postopkov, pa so imeli nasprotujoča si mnenja. Ekstremen pogled na vzgojo
predstavlja Šparta, kjer je po rojstvu preživel le dovolj močan in zdrav otrok. Slabotne
otroke so zavrgli. Rimljani so želeli vzgojiti otroke, ki bi bili dobri državljani. Skušali so se
držati »prave mere« med ljubeznijo in disciplino. Odnos do otroka in ravnanje z njim, je bil
v antiki na višji ravni kot v stoletju srednjega veka, ki so jim sledila. Vse do 16. stoletja ne
moremo govoriti o pojmu otroštva, saj je pomenilo biti otrok le sorodstveno in statusno
razmerje. Človek je iz majhnega otroka nemudoma postal mlad mož, preskočil je etapo
mladostništva. Stvari, ki jih je moral znati, se je naučil tako, da je pomagal odraslim pri
njihovem delu (Batistič-Zorec 2003, str. 31- 32).
Skozi zgodovino je otrok nastopal kot bitje, ki se ga ne da preprosto umestiti v družbeno
simbolno mrežo. Iskanje pri otroku njegove skrite nedolžnosti in hkrati njegove izvorne
grešnosti – kaže, da je bil otrok vselej travmatična točka v družbeni skupnosti. Otroška
nedolžnost je bila vedno vezana zgolj na male otroke, na njihovo krhkost in nebogljenost,
medtem ko pa so nasprotje otroci, ki jih je že mogoče poučevati, utelešenje zla in slabosti
(Salecl 1991, str. 24-25).
Po besedah Ariesa je bil tradicionalen otrok svoboden, ker je bil že od rojstva naprej
obravnavan kot enakopraven član skupnosti. Kot je razvidno iz srednjeveške umetnosti, v
srednjem veku pojem otroštva še ni bil znan. Otrok naj bi bil že takoj enakopravno vključen
v svet odraslih. Pojem otroštvo naj bi se tako oblikoval šele z novim vekom ter s tem naj bi
4