strategije reševanja konfliktov v vrtcu - Oddelek za pedagogiko in ...

vzgojitelje, vzgojiteljice in njihove pomočnice ter pomočnike). Vzroki konfliktov so lahko
zelo različni. Lahko je vzrok za konflikt materialna dobrina, čustveno razpoloženje,
nasprotja med vrednotami. Pogosto se prepiramo tudi zaradi različnih mnenj, pogledov,
interesov, izkušenj, nepopolne komunikacije. Velikokrat se konfliktne situacijo pojavijo
takrat, ko otrok ne ve, katero vedenje je sprejemljivo in katero ne. Otrok težko funkcionira,
če ne pozna pravil.
Otrok v konfliktni situacije reagira čustveno. Kar potrjuje tudi Bizjakovo (2006) razmišljanje.
Ko pride do konflikta, nasprotovanja med vzgojiteljem in otrokom, se moramo vprašati,
zakaj se je otrok na takšen način odzval? Kaj želi s svojim vedenjem doseči in kaj nam
sporoča? Ali smo mogoče mi s svojim vedenjem vplivali na vedenje otroka? Otroci so doma
deležni drugačnih pravil, kot pa jih imajo v vrtcu. Poudarjanje drugačnih vrednot in s tem
povezanih pravil, pripelje otroka do tega, da išče ravnovesje med pravili, ki veljajo doma ter
pravili, ki veljajo v vrtcu (preizkušanje meja). Otrok lahko s svojim nesprejemljivim
vedenjem, ki ga opazi vzgojitelj, izraža stisko, zmedo… in ko iznenada zavrešči, vrže igrače
po tleh… se skuša na ta način rešiti tegobe, stiske, ki jo preživlja v sebi. Preprosto rečeno,
skuša »preživeti« v skupini, v kateri vladajo pravila, ki jih doma ni. Vzgojitelj mora temu
otroku pravila približati in mu jih prilagoditi, da jih bo lažje ponotranjil in sprejel.
Tudi Glasser (1994) trdi, da vedenje ljudi pogojuje pet potreb. Te potrebe so: potreba po
preživetju, potreba po pripadnosti, potreba po moči, potreba po svobodi, potreba po
zabavi (Glasser 1994). Če te osnovne potrebe niso dobro zadovoljene, lahko pride do
konfliktov. Tudi otroci v skupini se v prenesenem pomenu »borijo za preživetje«. Vsak si
poskuša najti svoj prostor v skupini, vsak se poskuša uveljaviti na svoj način… Otroci se
med seboj »borijo« za naklonjenost vzgojiteljice, »borijo« se za igrače… Nesoglasja
pripeljejo do tega, da v skupini nastane konflikt.
Za samo reševanje konfliktnih situacij, pa smo v literaturi zasledili veliko strategij. Gordon
(1983) navaja tri različne metode, in sicer metodo I, kjer je zmagovalec odrasel, metodo II,
kjer je zmagovalec otrok in metodo III ali metodo brez poraženca, katera se nam zdi zelo
uspešna pri reševanju konfliktov. Prednost metode brez poraženca je v tem, da pri
reševanju konflikta ne pride do maščevalnosti, saj je rešitev konflikta ugodna za oba. Tudi
106