strategije reševanja konfliktov v vrtcu - Oddelek za pedagogiko in ...

Postavlja se vprašanje, v katerih primerih je pravilno kaznovati otroka? Ali je potrebno
otroke kaznovati? Pri nesprejemljivem vedenju, naj bi otrok okusil posledice svojega
slabega obnašanja, ne pa kaznovanje. Težava s kaznovanjem je v tem, da preprosto ni
uspešno, da je motnja in namesto, da bi bilo otroku žal in bi premišljeval, kako bi se lahko
popravil, postane prevzet z maščevalnimi fantazijami. Z drugimi besedami, ko otroka
kaznujemo, ga v resnici prikrajšamo za zelo pomemben notranji proces soočenja s svojim
slabim obnašanjem. Namesto kaznovanja:
- pokažimo otroku, kako je lahko v pomoč,
- izrazimo močno nezadovoljstvo, brez žaljivih besed,
- povejmo, kaj pričakujemo,
- pokažimo otroku, kako lahko popravi svojo napako,
- dajmo mu možnost izbire,
- ukrepajmo,
- naj otrok izkusi posledice svojih dejanj (Ginotto v Faber in Mazlish 1996, str. 94).
Če se majhen otrok dotakne nečesa, kar ni dovoljeno ali zanj nevarno, ni prav, da ga
udarimo po ročici. To, da majhen otrok še ne zna govoriti, še ne pomeni, da ne posluša in
ne razume. Majhni otroci se učijo v vsakem trenutku, ko se kdaj odrasli tega sploh ne
zavedamo. Vprašati se moramo, kaj se otroci od nas vse učijo? Če smo do otroka na
kakršenkoli način nasilni, se bo otrok tega vzorca naučil od nas samih. Spoznal bo, da lahko
doseže svoje le z nasilnim, neprimernim ravnanjem. Majhnemu otroku moramo
neštetokrat ponoviti eno in isto, da si po nekem času zapomni, kar smo mu želeli sporočiti.
Ponovljena informacija prinaša otroku nekaj drugega, kot ponovljeni udarci (npr. »Ta
porcelanast kužek se lahko razbije, lahko pa se igraš s svojim plišastim kužkom.«). V očeh
odraslih je kaznovanje dejanje, ki namenoma za določen čas prikrajša otroka ali pa ga
fizično kaznujejo, da bi mu dali lekcijo. Če otroku dovolimo, da okusi naravne posledice
svojega dejanja, je to naraven rezultat njegovega obnašanja (pri tem seveda ne smemo
ogrožati otrokove varnosti). Ko opazimo nekaj, kar nas jezi, je boljše, da izrazimo svojo jezo,
kot da poiščemo krivca in ga kaznujemo. S tem da ne obsojamo in kaznujemo,
osvobodimo otroke, da se osredotočijo na prevzem odgovornosti namesto na kovanje
maščevanja (Faber in Mazlish 1996, str. 111-114).
67