strategije reševanja konfliktov v vrtcu - Oddelek za pedagogiko in ...

kaznovanja. Umetnost pretepanja je v tem, da mora vzgojitelj uporabiti šibo zelo razumno,
ne v navalu jeze, in to tako, da proizvede zaželeni učinek. Pravi učinek šibe je, da v otroku
vzbudi sram, ne pa bolečino, ki je pravi učinek šibe. Šiba je namreč prvo vzgojno sredstvo,
ki mora upogniti mišljenje otroka in vzpostaviti avtoriteto staršev. Šele, ko je otrok pokoren
in ubogljiv, lahko starši skušajo vplivati nanj s prijazno besedo. Locke (1964) zatrjuje, da je
bolje, če starši pretepanje prepustijo služabnikom, saj se na ta način ohranja starševska
avtoriteta. Poleg kazni je nujno vzgojno sredstvo tudi nagrada. Pravi učinek bosta nagrada
in kazen imeli takrat, ko bosta otrokom poleg sramote vcepila tudi spoštovanje. To starši
dosežejo tako, ko otrokom pokažejo, da so tisti, ki se jih bolj spoštuje, bolj ljubljeni kot vsi
ostali in imajo vse dobre stvari (prav tam, str. 77).
Vztrajanje pri sramu kot temeljnemu učinku vzgoje nam tudi kaže, da se Locku (1964) še ne
postavlja problem otroka kot moralnega bitja. Zanj je le vrlina oblikovanje navad. Vrline je
potrebno vtepsti. Moralnost se tako vtisne z oblikovanjem navad, sram pa mora biti
ustrezna reakcija na napačne navade. Problem je v tem, da sram še nima značaja krivde. Pri
Locku (1964) izostane tisti učinek oblikovanja nadjaza in z njo povezan občutek krivde, ki je
bistven za moralni subjekt. Njemu se ne postavlja problem otroka kot moralnega subjekta,
tako mu tudi kazen ne nastopa kot način vzbujanja občutka krivde, marveč samo kot
mehanizem »krotenja« in oblikovanja pokorščine. Zato tudi vzgojitelj ne nastopa kot
nekakšna točka identifikacije, marveč preprosto kot mojster, ki s palico oblikuje »tabulo
raso« (prav tam, str. 78).
2.1.3 18. stoletje – »stoletje discipline«
V 18. stoletju je bila še vedno pogosta krutost do otrok. Otroci so bili trpinčeni, pogosto
tudi zapuščeni ter brez vsakega pravnega varstva. Za vzgojo je bilo značilno ostro
discipliniranje in telesno kaznovanje, zato nekateri avtorji imenujejo to stoletje tudi stoletje
discipline (Batistič-Zorec 2003, str. 38). Kot zatrjuje Renata Salecl (1991), je bila bistvena
značilnost vzgoje tega časa indiferentnost do otroka. Do prvega preobrata v vlogi kazni v
družinski vzgoji je prišlo šele s šolo, ki je uvedla reflektiran odnos do kazni, analizirala njeno
učinkovitost in vpliv na osebnost (Salecl 1991, str. 79). De Mouse (1974) 18. stoletje
označuje kot obdobje modalitete vsiljive skrbi. Odrasli so se približali otrokom in poskušali
8