strategije reševanja konfliktov v vrtcu - Oddelek za pedagogiko in ...

sprejme. Če je noče, to pomeni, da je nesramen. V ozadju razreševanja tega konflikta je
tekmovalnost, trdovratnost in neupoštevanje potreb drugega. Zanimivo je predvsem to,
da vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice, tega ravnanja ne ocenjujejo kot metodo, pač pa
kot nekaj, kar naredijo po občutku. Če pri reševanju konfliktov vzgojiteljica ali pomočnica
vzgojiteljice vztraja pri tem, da mora biti vedno ona zmagovalka in da je otrok tisti, ki je
poraženec, potem se pri otroku razvijejo različni obrambni mehanizmi, kot recimo: upor,
odpor, izzivanje, maščevalnost, laganje, potuhnjenost, skrivanje čustev, zavračanje krivde
na druge, tožarjenje, sla po zmagi, strah pred porazom, podrejanje… (Gordon 1983). Za
primerjavo lahko navedemo še Aničićevo (2002), ki pravi, da otrok preko konfliktov, ki jih
ima s svojim vrstniki, pridobiva izkušnje, preko katerih se uči. Pri razreševanju konfliktov
med otroki imajo vzgojitelji zelo velik vpliv. S svojim odzivanjem vplivajo na nadaljnje
vedenje otrok.
S tem, ko je pomočnica vzgojiteljice odrinila Žana stran od Ane, je res prenehal nagajati,
vendar gre tu samo za trenutno rešitev konflikta. Otroci v starosti, kot sta v tem primeru
Ana in Žan, radi grizejo svoje vrstnike, saj je to za njih obrambni mehanizem ali pa
vzbujanje pozornosti. Pri reševanju sporov zato potrebujejo pomoč vzgojiteljice, da jim
pove, kaj je prav in kaj narobe. Kot zatrjuje Društvo za nenasilno komunikacijo, bistvo
vzgoje ni krotiti otroka, ampak spodbujanje, podpiranje, vodenje in postavljanje meja, na
katerih gradimo skupen odnos. Postavljanje meja pomeni, da otroku na spoštljiv način
predstavimo naša in splošno sprejeta pravila vedenja ter pričakujemo njihovo upoštevanje
(Društvo za… 2007). Vzgojitelj bi moral Žanu povedati/razložiti, da če nekoga ugriznemo,
ga to boli in zaradi tega začne jokati. Otrok mora namreč vedeti, katero vedenje je
sprejemljivo in katero ne. Majhnemu otroku moramo neštetokrat ponoviti eno in isto, da si
po nekem času zapomni, kar smo mu želeli sporočiti (Faber in Mazlish 1996). Kot je iz
vzgojiteljevih besed razvidno, verjetno Žan velikokrat nagaja otrokom, a kljub temu
vzgojitelj ne bi smel tako reagirati, saj na ta način otroku sporoča, da vedno nagaja in bo
otrok ta vedenjski vzorec ponotranjil. Otroku bi moral na njemu razumljiv način povedati,
da njegovo vedenje ni sprejemljivo.
88