strategije reševanja konfliktov v vrtcu - Oddelek za pedagogiko in ...

De Mouse (1974) pravi, da je za 19. stoletje in za prvo polovico 20. stoletja značilna
socializacijska modaliteta. Ker so starševske projekcije še naprej upadale, je postala vzgoja
otrok vse manj proces vladanja otrokovi volji, bolj pa so se poudarjali trening, usmerjanje
otroka na pravo pot, učenje prilagajanja, socializacija. Dodaja, da so v 19. stol. začeli očetje
poučevati svoje otroke in pomagali materam pri skrbi za otroke (De Mouse 1974, str. 52).
V 19. stoletju je največ slovenskega prebivalstva spadalo pod nemške in avstrijske dežele,
katere so bile v vseh pogledih najbolj »protiotroško« naravnane. Za krščansko pedagoško
misel 19. stoletja je značilno, da otrokom ni priznavala človečnosti, njeni predstavniki pa so
otroka primerjali z rastlino, ki jo je treba »prirezovati« ali živaljo, ki jo je potrebno »ukrotiti«.
Eden najpomembnejših vzgojnih postopkov je bilo strahovanje otrok. Najbolj neoporečno
ustrahovanje je bilo zajeto v versko vzgojo. Vcepljanje krščanstva je pomenilo vcepljanje
pobožnosti in strahu. Eden glavnih ciljev vzgoje je bilo vzgojiti pridnega otroka.
Pomembna maksima vzgoje, ki je prav tako izhajala iz katoliške vere, je bilo spoštovanje
staršev, ljubezen in hvaležnost do njih (Batistič-Zorec 2003, str. 47). A. Puhar pravi, da je
imelo šolanje (osnovna šola) izjemen vpliv na otroke, ker jih je končno iztrgalo delu (Puhar
2004, str. 363).
2.1.5 20. stoletje – »stoletje otroka«
Elen Key je leta 1900 objavila knjigo z naslovom Stoletje otroka. Šele v tem obdobju je
prevladal koncept, da je otroštvo edinstveno in posebno obdobje. Naloga državnih
institucij je postala tudi varovanje otrokovih interesov pred neustreznim ravnanjem v
družini. V vzgoji je v tem obdobju prevladal vpliv behavioristične psihološke teorije. V
tridesetih in štiridesetih letih se je pod vplivom ego psihologije interes prenesel na
družino. Po drugi svetovni vojni se je začelo obdobje permisivnosti v vzgoji, za katero je
značilno svetovanje staršem, naj se ravnajo po potrebah otroka, poudarjanje pomena
starševskega ravnanja zlasti pri hranjenju in toaletnem treningu ter škodljivosti
agresivnega ravnanja z otrokom. Za obdobje po prvi svetovni vojni je značilen optimizem
in obljuba novega socialnega reda. Porast zaposlenosti in vse večje število nuklearnih
družin (Batistič-Zorec 2003, str. 48-49).
12