strategije reševanja konfliktov v vrtcu - Oddelek za pedagogiko in ...

predvsem vzgojitelj, ki je moral otroka podrediti vladajočemu redu. Temeljno vzgojno
načelo nekoč je bila ugotovitev, da je potrebno otroke čim prej ločiti od staršev. Bili so
mnenja, da jih bodo tuji ljudje lažje podredili disciplini in strožji vzgoji. Dojilja ni le otroke
vzela staršem in jih strogo vzgajala v pravilih lepega vedenja in poslušnosti, ampak je
otroke predvsem zaščitila pred svetom, ki jim je ponujal preveč svobode. Naloga, ki so jo
imele dojilje, je bila ta, da bi otroke s stalnim kaznovanjem in discipliniranjem naučile
pokorščine, pa tudi delavnosti, ubogljivosti, krščanske sramežljivosti… V šoli je bila glavno
vzgojno sredstvo šiba; v Kolidžih že v 15. stoletju (Salecl 1987, str. 214-215).
Alain Grosrichard (1980) v svojem članku Otrok in služabnik govori o tem, kako so otroke
do 17. stoletja obravnavali enako kot služabnike. Tako otroci kot služabniki so bili izolirani
od družine, prehranjevali so se v skupnih prostorih, niso smeli v sobo brez dovoljenja
staršev. Oboji so pripadali družinskemu »poglavarju« - očetu. V 18. stoletju, z oblikovanjem
meščanske družbe, postanejo služabniki nevarna družba za otroke. Prihaja do slabega
moralnega vpliva in spolnega zapeljevanja. Da bi preprečili slab vpliv služabnikov na
otroke, so morali narediti nekaj, da bodo otroci sovražili služabnike. Očetje so tako
služabnike izkoristili za izvrševanje kaznovanja otrok. Zaradi dodelitve te vloge, postanejo
otroku služabniki zoprni. Ljubezen do očeta, ne sme biti iste narave kot ljubezen do
služabnika. Gonilna sila ljubezni do očeta je občutek časti in strah pred sramoto
(Grosrichard 1980, str. 99-110).
2.1.2 Otrok v 17. stoletju – »odkritje otroštva«
V 17. stoletju je dobil otrok v žanrskih prizorih in tudi v literaturi osrednje mesto. V začetku
tega stoletja pa so se pri vzgoji otrok še vedno pojavljale šale in odkrito govorjenje o
spolnosti (Aries 1991, str. 138). V tem času ni šlo več za nekaj osamljenih moralistov,
temveč za veliko gibanje, katerega znamenja opažamo tako v obilici moralne in pedagoške
literature kot v pobožnih praksah in novi pobožni ikonografiji. Temu gibanju je sledilo
širjenje vzgojnih ustanov, kolegijev, »malih šol« ter razvoj šolskih navad v smeri strožje
discipline. Konec 17. stoletja se je zgodila pomembna sprememba, ki pomeni začetek
modernega pojmovanja otroštva. Vajenstvo kot način vzgoje je nadomestila osnovna šola
(Batistič-Zorec 2003, str. 34-35).
6