strategije reševanja konfliktov v vrtcu - Oddelek za pedagogiko in ...

Če otroku ne postavljamo meja, se pri njem vzpostavijo odsotnost varnosti, dezorientacija,
na obeh straneh, tako pri otroku kot tudi staršu in vzgojitelju. Pride tudi do občutka izgube
dostojanstva, odtujenost, občutka bolečega medsebojnega nezaupanja, kot da se ne bi
znali sprejemati. Občutek nezaupanja in nesprejemanja sta za socializacijo in življenje
neperspektivna in kažeta na nezmožnost doseganja konsenza celo v majhni, čustveno
primarno povezani skupnosti, kot je družina. Postavljanje meja je torej nujno za
demokratično vzgojo, saj dajejo otroku občutek upoštevanosti, sprejetosti, notranje rasti in
zorenja. Pri odsotnosti postavljanja meja je otroku vse to odvzeto (prav tam, str. 32).
Postavljanje meja ima nepogrešljive značilnosti, pri čemer že odsotnost ene izniči smisel
postavljanja meja kot metode demokratične vzgoje. Kot navaja Gložančeva (2005), je pri
postavljanju meja otroku potrebno upoštevati naslednje:
• pri postavljanju meja je nujna demokratična komunikacija (dogovarjanje,
utemeljevanje),
• meje je mogoče postavljati le na temelju sožitja med vzgojiteljem in otrokom,
• meje morajo biti jasne, jasne pa morajo biti tudi posledice kršenja pravil in mej,
• posledice kršenja mej so bodisi naravne bodisi logične in nimajo nič opraviti s
kaznovanjem in grožnjami,
• vzgojiteljeva doslednost je zelo pomembna dimenzija pri postavljanju meja in pri
uresničevanju (vnaprej dogovorjenih) posledic kršenja meja,
• meje ne smejo biti preozke,
• pri postavljanju meja moramo upoštevati razvojne značilnosti otroka,
• pri postavljanju meja je potrebno upoštevati otrokovo individualnost (razlike med
otroki),
• pri postavljanju meja je pomembno soupoštevanje potreb vzgojitelja in otroka
(Gložančev 2005, str. 35-36).
Nemški psiholog in komunikolog J. U. Rogge (2000) navaja tri funkcije postavljanja meja, in
sicer:
• meje so otrokov orientacijski koordinatni sistem, saj otroci potrebujejo pravila,
jasnost, da vedo, pri čem so,
74