strategije reševanja konfliktov v vrtcu - Oddelek za pedagogiko in ...

2.4 STRATEGIJE REŠEVANJA KONFLIKTOV
Sposobnost reševanja konfliktov je ena od temeljnih veščin, ki jih danes človek potrebuje
za kakovostno in učinkovito življenje v družbeni skupnosti. Posebne veščine, znanja, zlasti
pa pozitivne izkušnje reševanja sporov so sestavni del socialne opremljenosti in so še
posebno dobrodošli pri mladih, saj se lahko izoblikujejo v pozitiven vzorec reševanja
problemov. Na mesto izsiljevanja, verbalnega in fizičnega nasilja, groženj stopi mirno in
konstruktivno sodelovanje pri iskanju skupne rešitve (Vrstniška… 2007).
Predšolski otroci so zelo spretni pri raznih »pogajanjih« s starši, zato jim brez težav
prepustimo tudi odgovornost za to, da se sami med sabo dogovorijo, kako bodo rešili
svoje težave. Zagotovo jim bo laže, če smo jih od malega na nek način navajali k temu – ali
s tem, da so opazovali nas, kako smo reševali konflikte, ali s tem, kako smo na začetku, ko
so bili še majhni, posredovali pri njihovih sporih (takrat moramo odrasli ubesediti in
razložiti dejanja in čutenja otrok). Na začetku pa bodo otroci potrebovali malo več
spremljanja. Pa niti ne toliko v smislu nadzora ali poseganja v njihove spore, ampak bolj z
usmerjanjem ali pa posredovanjem ob nedovoljenem vedenju (pretepi, zmerjanje…)
(Cankar 2008, str. 22).
Delno lahko konflikte preprečimo tudi s postavljanjem jasnih pravil. To velja predvsem za
predvidljive situacije (kaj storiti, če se želita oba otroka igrati z isto igračo). Tu nam lahko
vnaprej dogovorjena pravila veliko pomagajo, je pa bistveno bolj učinkovito, če pri
postavljanju teh pravil sodelujejo tudi otroci sami in po možnosti sami predlagajo in
oblikujejo pravila, saj jih bodo potem tudi bolj upoštevali. Je pa treba tudi tu stvari
prilagoditi starosti otrok. Pri mlajših oblikujejo pravila starši, vzgojitelji… in jih otrokom
obrazložijo, starejši otroci pa so lahko pri tem že veliko bolj samostojni in odrasli samo
preverimo, če so dogovori smiselni in pravični za vse. Seveda pa niso pomembna samo
jasno postavljena pravila, ampak tudi njihovo dosledno upoštevanje. Če se jih namreč
potem nihče ne drži, se bo otrok počutil izigranega. Seveda pa vseh situacij nikoli ne
moremo predvideti, zato se bomo vedno znova znašli v nekem novem položaju, pred
novimi izzivi. A če smo že od začetka navajali otroke k samostojnemu reševanju konfliktov,
kasneje naše posredovanje tudi v novih situacijah ne bo več potrebno (prav tam, str. 22).
44