strategije reševanja konfliktov v vrtcu - Oddelek za pedagogiko in ...

Primer 2: Opazovanje skupine na igrišču
V dopoldanskem času gredo otroci ven na igrišče. Dečka (5-letnika) se spreta in stepeta, ker si
oba želita imeti veliko modro lopato, a je bila prosta samo še ena. Ker nesoglasja ne znata
sama rešiti, se prideta potoži k vzgojiteljici. Ta ju mirno posadi na klop in reče: »Zmenita se
sama. Ko se bosta pogovorila, mi pridita povedat, kaj sta se dogovorila, ostalo me ne zanima.«
To, da sta dečka prišla k vzgojiteljici po pomoč, je že znak, da sama ne znata razrešiti
konflikta. Vzgojiteljica pa jima ni ponudila pomoči, ampak sta morala zaradi tega sedeti na
klopi in se dogovoriti, kdo bo imel lopato. Na ta način sta bila prikrajšana igre, poleg tega
pa sta bila na nek način še kaznovana, ker sta morala sedeti na klopi. Otroka se nista mogla
dogovoriti, kdo bo imel lopato, ampak sta spor in slaba volja samo naraščala. Na začetku
sta sedela skupaj, potem pa vsak na svojem koncu klopi. Vzgojiteljica ju je vsake toliko časa
pogledala, da je videla kaj počneta. K enemu fantu je prišel prijatelj in ga vprašal, če bi šel z
njim na plezala. Ta je prikimal, a je v istem hipu pogledal vzgojiteljico in jo poklical. Ta je
prišla do njega in deček ji je povedal, da bi se šel igrat na plezala. Vzgojiteljica je pokimala.
Drugi deček je tako dobil lopato, katero si je želel in za vzgojiteljico je bil spor rešen.
Kot pravi Gordon (1983), si otrok ne želi, da mu nekdo vse predpiše in to tako, kot se zdi
prav avtoriteti, v navedenem primeru je to vzgojiteljica. Otrok si želi dobiti informacijo o
svojem vedenju, tako da bo lahko sam spreminjal tisto, kar je pač treba spremeniti (Gordon
1983). Vzgojiteljica v tem primeru ni ponudila pomoči otrokoma, ampak se je umaknila
(Iršič 2005, Lamovec 1993). Pri reševanju konfliktov, pa je zelo pomembna tudi
komunikacija. Institucije v katerih konflikte uspešno rešujejo, so tiste, kjer se otroci/učenci
in vzgojitelji/učitelji aktivno poslušajo. Poslušanje ni le pasivno sprejemanje sporočil,
temveč zajema tudi sprejemnikovo obdelovanje teh sporočil. V takih institucijah sporočila
prenašajo kongruentno (Brajša 1993). V navedenem primeru ni aktivnega poslušanja.
Vprašanje, ki se postavlja je to, kaj sta se otroka iz tega naučila? Ali bosta znala svoje
interese in želje prilagajati drug drugemu? Vzgojiteljica bi jima morala že na začetku malo
pomagati, da se otroka naučita med seboj deliti stvari. Lahko bi imel npr. nekaj časa lopato
eden, potem pa drugi. Tudi vzgojiteljica bi jima lahko ponudila idejo, kako bi bila lahko oba
89