Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji ... - Pedagoški inštitut

100Nacionalni imaginariji – Literarni imaginarijidrejanje, a tudi proces usposabljanja za izvajanje določenega repertoarjavlog v družbi 5 – ali sotvorbo teh vlog, skozi katere se materializirajoimaginarni smisli.Predlaganih možnosti, kakšen naj bi bil slovenski utemeljitveni mit,doslej ni bilo malo; med značilnejše sodijo Vidmarjeve označbe v Kulturnemproblemu Slovenstva o »liričnem« slovenskem narodu, »organuza kulturo«; ali nekatere novejše opredelitve, ki kot bistvo slovenstvaoznačujejo ideologijo predmodernega »bratstva« ali »konvertitstvo«. 6Vendar je v teh in podobnih zaznamkih mogoče prepoznati kvečjemuposamične konvencionalne, repertoarne ali množične odzive; obenempa ima z množičnimi odzivi slovenska nacionalna narativa vendarleneko posebno težavo. Nada Zgonik, izhajajoč iz preučevanja likovneumetnosti, pomenljivo ugotavlja, da Slovenci nimamo zgodovinskih junakovali motivov, ki bi se naslanjali na vredne dogodke iz »zmagovitezgodovine«. Temu se še najbolj približata ustoličevanje karantanskihknezov in zmaga v bitki pri Sisku; med junaki pa so z izjemo Gubca narodnefigure bolj kot ne povezane z ljudsko kulturo. 7V literarni praksi bi bilo mogoče pokazati tudi primere zgodovinskegaimpulza. Med pesniškimi besedili je najizrazitejši primer PrešernovKrst pri Savici, ki snovno posega k eminentno zgodovinskemu motivu,vendar ga Prešeren značilno obda s psevdozgodovinsko snovjo, kije »prav tako malo zgodovinska kot Valvasorjeve zgodbe o Avreliju inDrogu«, 8 zato tudi Črtomirja prikazuje kot psevdozgodovinskega junaka.Še posebej je to izrazito, ker Črtomir v večjem delu pesnitve ni epskijunak, delujoč v okviru javnosti, temveč je, kot poudarja Kos, s svojoosebnostjo bliže romanesknemu prostoru zasebnosti. Na podobno genološkodvoumnost, ki je bila očitna zaradi pričakovanj po stvaritvi nacionalnegaepa, opozarja Marko Juvan. 9 Črtomirja tako ni mogoče enostavnouporabiti kot temeljne figure nacionalne zgodovinske narative in zatone čudijo dvoumna mnenja slovenske literarne zgodovine v zvezi s Krstomin njegovim junakom. Tako sta vsaj Ivan Prijatelj in Fran Petre Prešernoviobravnavi odrekla občo zgodovinsko veljavnost in v njej pouda-5 Gö ran Therborn, Ideologija moč i in moč ideologije (Ljubljana: Cankarjeva založ ba, 1987), 37.6 Alenka Goljevšček, Arhaičnost: civilnost, Nova revija 8, št. 57 (1987), 119–129; Dimitrij Rupel, Odgovorna slovensko narodno vprašanje, Nova revija 8, št. 57 (1987), 57–73.7 Nadja Zgonik, Podobe slovenstva (Ljubljana: Nova revija, 2002), 118–127.8 Janko Kos, Primerjalna zgodovina slovenske literature, 2. izd. (Ljubljana: Mladinska Knjiga, 2001), 10.9 Marko Juvan, Imaginarij Kersta v slovenski literaturi: medbesedilnost recepcije (Ljubljana: Revija Literatura,1990), 104.