Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji ... - Pedagoški inštitut

178Nacionalni imaginariji – Literarni imaginarijis študijami, ki poudarjajo, da je Pratt v njej uporabil vsezajemajoč pogled:hkrati ironijo in potrjevanje jezuitskih dosežkov. 45Že Frye je ugotavljal, da Pratt ponavadi »sprejme vrednote družbe,ne da bi preveč spodbujal njihovo prevpraševanje«, 46 kar je navkljub nekaterimsodobnejšim opozorilom o dvoumnostih, ironiji in aporetičnostipesnitve dokaj točna ugotovitev, zato razlike v navedenih mnenjih oBrébeufu in njegovih sobratih zadevajo predvsem stopnjo Prattove apologijein možnost religiozne interpelacije v pesnitvi. Pri tem Peter Buitenhuiso Huntovi nekritični obravnavi upravičeno ugotavlja, da »v vnemi,da bi pesnitev videl kot katoliški ep, pozablja, da je to v prvi vrsti kanadskiep«. 47 Torišče Prattove pesnitve je prav razmerje med obema vrstamainterpelacije, zato je bistveno vprašanje, ali se ti dve interpelacijipodpirata ali križata. Položaj, ki je tako nastal, močno spominja na podobnedvoumnosti v Prešernovem Krstu pri Savici, kjer se zgodovinskipomen pesnitve prav tako meša z vprašanjem katolištva in pokristjanjevanja,le da nasprotje med Uvodom h Krstu in samim Krstom te dvojnostimočneje izpostavi, zato ne čudijo še bolj nasprotujoče si interpretacijetega vprašanja pri Prešernu. V primeru Brébeufa ne smemo pozabiti,da gre v pesnitvi za prenos francoske katoliške teme v protestantskoimaginacijo; s tega vidika je na tematski ravni izpostavljen kanadskidvokulturni nacionalni temelj, kar kaže, kako tvegano je omejevanjepesnitve na krščansko ideološko interpelacijo. Toda že iz Prattovega komentarja,da je dejavnost jezuitskih misijonov »veliko dejanje nacionalnedrame«, 48 je očitno, da se kljub nekaterim razhajanjem ti dve interpelacijizlasti podpirata.Redekopova, tako kot Frank Davey, Pratta razume kot pesnika, avtoriteto,ki je odgovorna za zgodovino svoje kulture in je zato prisiljnaohranjati vsaj videz nezmotljivosti. 49 Eden od postopkov, ki jih pri temuporablja, je osamitev trenutka, ko se zgodovinske silnice in sedanjost,tj. aktualna interpretacija, stakneta v specifičnem, odločilnem položajuposameznika, ki se razširja v celotno skupnost, postane celo osrednjidogodek celotne nacije – tako denimo v pesnitvi Towards the Last Spike.50 Z Brébeufom, kot meni Francesco Pontuale, skuša Pratt ustvariti ep-45 Buitenhuis, E. J. Pratt; Redekop, Authority and the Margins.46 Frye v: Collins, E. J. Pratt, 100.47 Buitenhuis, E. J. Pratt and his work, 143.48 Pratt v: Francesco Pontuale, Brébeuf: Christian Ideology and Contradiction, Rivista di Studi Canadesi/CanadianStudies Review 5 (1992), 64.49 Redekop, Authority and the Margins, 48.50 To Prattovo strategijo zaznava več literarnih zgodovinarjev, prim. tudi Warkentin, The aesthetics, 19–20; Agnes C. Nyland, Pratt and History, v: The E. J. Pratt Symposium, ur. Glenn Clever (Ottawa: Uni-