Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji ... - Pedagoški inštitut

206Nacionalni imaginariji – Literarni imaginarijiV zvezi z Lampmanom je potemtakem mogoče ugotoviti, da transcendentalističnifilozofiji, ki jo pogosto omenjajo v povezavi z njim, ni mogeldocela slediti, ker se je med transcendentalizem in njega vrivala distancanedomačega v naravi, ki jo lahko tolmačimo tudi kot distanco prikriteeksistencialne groze. Ta je, kot sem že skušal pokazati, del standardnegakanadskega imaginativnega repertoarja, vendar se ta imaginarij priLampmanu izraža na kompleksen način. Za semantične konotacije strašljivosti,tesnobe, mraza in podobnega namreč ni mogoče reči, da delujejokot element, ki bi bralca neposredno interpeliral v tipski imaginarij.Zlasti v dvoumnih, na videz idiličnih pesmih globinska raven podobja,ki sem jo po analogiji s Flaubertom imenoval dessous, deluje na afektivniravni, torej kot spodbujevalka nasprotnosti, dialoškosti in s tem fikcijskostiv pesmi, s čimer onemogoča poenostavljena, enopomenska branja.To pa pomeni, da bi v teh pesmih težko govorili o kakršni koli ideološkostiali enoznačnem spoznavnem apelu. Pravzaprav je v njih mogočezaznati svojevrsten paradoks, in sicer da tipične podobe kanadskegaimaginarija bralcu prenašajo s pomočjo afektivnih prvin, ki so same posebi preprečevalec poenostavljenega branja. Kolikor skozi te pesmi potemtakemlahko interpelira nacionalni poziv – četudi bi ga povezovali sstandardnim imaginarijem narave –, je to možno kvečjemu »per negationem«,in sicer v toliko, v kolikor prav te afektivne prvine spodbijajoneko drugo »enopomensko« teznost, namreč enotnost idejnih paradigem,iz katerih Lampman izhaja, to pa je predvsem paradigma ameriškegatranscendentalizma. Pripomniti bi nazadnje veljalo, da emocionalnoafektivneprvine, ki sprožajo dihotomijo, pri Lampmanu prav tako delujejona ravni drugih retoričnih sredstev, ki učinek podobja podpirajo aliga nadomeščajo – tako na primer, zvočni učinki, še posebej geminacije,ali pa sintaktična delitev verzov na dva dela, od katerih drugi del verza vprimerjavi s prvim pogosto uvaja vsebinski, notranji kontrast. 134Lampman torej na paradoksalen način reproducira tipično kanadskoreprezentacijo narave, a se za razliko od njegove pripovedne poezijev lirskih pesmih ta izraža v dialoški, fikcijski strukturi, ki je ni mogočebrati popolnoma enoznačno.134 Louis MacKendrick, Sweet Patience an Her Guest, Reality: the Sonnets of Archibald Lampman,v: The Lampman symposium, ur. Lorraine McMullen (Ottawa: University of Ottawa press, 1976), 56;Barry Davies, The Forms of Nature: Some of the Philosophical and Aesthetic Bases of Lampman’sPoetry, v: The Lampman symposium, ur. Lorraine McMullen (Ottawa: University of Ottawa press,1976), 84, 87.