Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji ... - Pedagoški inštitut

Imaginarno in Cornelius Castoriadisnezavedno je po Castoriadisu »oblikovano« kot prvobitna nerazločenost,s čimer ima v mislih dvoje: nerazločenost subjekta od ne-subjekta,se pravi prvobitno dojemanje vsega kot sebstva in sebstva kot vsega,in hkrati nerazločenost predstavljanja od predstav, predstavljajočega odpredstavljenega. Če težnjo že vzpostavljene psihe po preseganju te razločenostidojemamo kot željo, 12 potem Castoriadis opozarja, da ne gre zakakršen koli odsev nedosegljive enotnosti, s katerim se identificiramo.Gre preprosto za lastni proizvod psihe, »svojega lastnega izgubljenegaobjekta«, ki šele skozi predstave nekaj ustvari kot »manjkajoče« in kotželeno, 13 in sicer v trenutku, ko iz nerazločenosti vstopi v simbolno logikorazločenih in opredeljenih enot. Zato je edina identifikacija lahko leidentifikacija skozi simbolno organizacijo imaginarnih smislov, ko smiselni več izključno v domeni sebstva, marveč načini njihove organizacijenastajajo v neločljivi krožni povezanosti med psiho in družbo (okoljem),znotraj katere poteka simbolno zamejevanje imaginarnega. Posameznik,poenostavljeno rečeno, zasnuje realnost in svoj prostor v realnosti – svojoidentiteto – šele v trenutku, ko je iztrgan iz svojega zaprtega sveta, izimaginarne omnipotence in neomejene moči dodeljevanja smislov.Prav zato Castoriadis v tem procesu na izpostavljeno mesto postavismisel, in ne podobe: bistveno je, da se mora drugi (M/mati) pred posameznikomrazgaliti kot ta, ki ni vir ali gospodar smisla, vrednot, normitd.; otroka mora napotiti na institut smisla in k smislu kot instituiranem,neodvisnem od katerega koli posameznika. Tu pa je mogoče videti,da se povezava magme smislov s simbolnim pravzaprav razkriva kot povezava(posameznikove) psihe z družbo. Samo institut družbe, ki po Castoriadisovemmnenju izhaja iz t. i. družbeno imaginarnega, lahko zamejiprimarno imaginacijo psihe, in sicer s tem, ko psiha prevzame oblike– eide –, ki so družbeno instituirane, in smisle, ki jih nosijo; pravs tem pa obenem zasnuje vmesnik med zasebnim ter javnim, skupnimsvetom. 14 Izkaže se, da je imaginarno pravzaprav lastnost, ki jo posamezniklahko udejanji samo znotraj druž beno imaginarnega, se pravi znotrajdružbeno instituiranih smislov; že logika trajne simbolne povezaveje dejansko institut družbe. Tako bo tudi subjekt vstopil v mehanizmeizdelave individuov kot socialnih individuov. S privzemanjem različnihkategorij smislov bo vstopal v socialne vloge, sprejemal različne družbeneidentifikacije in v mreži družbenih odnosov gradil identiteto, a pri12 Isto, 213.13 Castoriadis, Imaginary Institution, 227 isl.; Cornelius Castoriadis, Logic, Imagination, Reflection, v:Psychoanalysis and the Imagination, ur. A. Elliott in S. Frosh (London: Routledge, 1995), 21.14 Castoriadis, Imaginary Institution, 308 isl.19