Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji ... - Pedagoški inštitut

Povzetektoliška interpelacija. Še izraziteje je to vidno v Prattovi najambicioznejši»narodni narativi«, v pesnitvi Towards the Last Spike. Tu je namestostaroselcev potlačeni element narava. Gradnja železnice je jasno predstavljenakot narodni mitološki dogodek z mitološko metaforiko (omembakuščarja, kaosa, parlamentarni boji), ki je utemeljena v identifikaciji zgrozečo deželo. Tema je poleg tega predstavljena še dosledneje dokumentarno,brez poudarka na lastni fikcijskosti.Prattov predhodnik Archibald Lampman je kompleksnejši primer.V Lampmanovi dolgi pesnitvi At the Long Sault, ki je izjema v avtorjevemopusu, so sledovi narodnega poziva vidni v izbiri zgodovinskega dogodka,zlasti pa v izbiri in v izključitvi historičnih detajlov ter deloma vizbiri junaka, kar vse omogoča identifikacijo tako angleški kot francoskiskupnosti, zopet na račun potlačitve staroselcev. Medtem ko tukajspoznavni elementi prevladujejo, v Lampmanovi krajši liriki prevladujejoravno afektivni elementi, zaradi česar se sledovi narodnega pozivaskrivajo kvečjemu v pretirani postromantični krhkosti, vidni v odnosudo narave, s čimer Lampman hote ali nehote zavrača sprejem ameriškegatranscendentalizma. Podobno velja za liriko D. C. Scotta, ki je zlasti vodnosu do staroselcev še kompleksnejša.V šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja beležimo vznik z nacionalnimpozivom popolnoma nezaznamovane poezije, ob hkratnemizrazito močnem metaliterarnem nacionalizmu. Lirika Johna Newlova,tako kot poezija A. Purdyja ali M. Atwood, je tipični primer prehoda izene v drugo paradigmo. Newlovova najbolj znana pesem-pesnitev Ponosje pomembna točka preobrata, ker v njej Newlove uporablja prvine staroselskegovorne narative, a le zato, da privzeto narativo, v kateri afektivneprvine uspešno rušijo njeno enotnost, na koncu pesmi s pomočjo retoričnihsredstev spremeni v zahtevo po prilaščanju dežele oziroma poprisiljeni identifikaciji z njo in z Indijanci. To je še zadnja sled iskanjaskupne identitete, ki se mu Newlove kasneje odpove. Svet postane metaforasplošnega človekovega izkustva, v katerem staroselci niso več predstavljeniidealizirano, pa tudi ne več kot morebitni skupni predniki alikot vir skupne zgodovine.243