Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji ... - Pedagoški inštitut

110Nacionalni imaginariji – Literarni imaginarijistrani pa konzervativnejši Slomškov in Jeranov krog. Kos zato upravičenomeni, da je na obeh straneh manjkala predvsem polna, notranja duhovno-filozofskapodlaga, ki bi omogočala dialog, in v zvezi s tem opozarja,da je do takšne modernizacije prišlo šele tik pred razpadom Avstro-Ogrske,pa še ta je bila bolj politična kot duhovna. 51Bleiweisove Novice, ki so bile nekakšen predhodnik slogaštva, soprav tako značilno monopolizirale politično in kulturno misel, kar sodovolj izrazito pokazale vsaj raziskave Borisa Paternuja. Ob marčni revolucijiso bile Novice sicer edine, ki so izrazile politična stališča tudi v narodnostnemsmislu, 52 zapolnitev te vrzeli pa je možno pojmovati kot poglavitniprispevek k potrebni diferenciaciji identifikacijskih različic v narodnitvorbi. Velja pritrditi tudi Igorju Grdini, ki opozarja, da je bilo zaradinekontinuitete institucij in tradicije periodičnega tiska šele od Novicdalje mogoče razvijati kategorije, ki so bistvene za mišljenje jezika inza odnos do njega, kakršen je značilen za dobo modernih narodov. 53 Grdinasicer poudarja odprtost Bleiweisove uredniške politike zlasti na literarnempodročju, vendar pa so bile Novice, če zanemarimo medobdobjemed letoma 1848 in 1850, do l. 1868 ob Zgodnji Danici (1849–1904) ediničasopis v slovenskem jeziku. Že ta položaj je omogočal prevlado zgoljene nazorske možnosti in s tem neradikalne obravnave narodnostnegavprašanja. 54 Čeprav je po letu 1868 Slovenski narod omogočil izražanjedrugačnih nazorskih identifikacij, so Novice že prej in deloma kasnejebistveno zaznamovale identifikacijske mehanizme s prevlado omejenegakroga različic (legitimistična kulturna avtonomija namesto političnegaboja; kontekst avstroogrske; konzervativna baza naroda namesto raznolikegaidejnega diapazona). Monopolizacijo je bilo zlasti mogoče zasleditiv uredniški politiki na literarno-kulturnem področju, kajti Noviceso, opravičene z bojem proti ilirizmu, posebej močno nastopile zoperprve Janežičeve, Pajkove in Razlagove poizkuse literarnih revij med letoma1850 in 1853 ter tako zavrle morebitno diferenciacijo na področjuperiodike. Bleiweis je povrhu vsega izdajal Slovenski koledarček in očitnoje bil trg z obema publikacijama zasičen, glede na to, da je bil Janeži-51 Kos, Duhovna zgodovina, 117–119, 122–123.52 Zlasti mislim na ponatis Majarjevega članka Slava bogu na višavah, na poziv dunajstih študentov Milibratje slovenski ter zopet na Majarjev članek Kaj Slovenci terjamo; vsi trije se odločno izrekajo za ZedinjenoSlovenijo, kar je spodbudilo močno nemško protirekacijo v Ljubljani. Gl. Prunk, Slovenski narodnivzpon, 53–56.53 Grdina, Od rodoljuba, 111.54 Anton Slodnjak, Zgodovina slovenskega slovstva, 1–2 (Klagenfurt: Drau- Verl.- und Druckges, 1968),132–135; Grafenauer, Zgodovina slovenskega 5, 311–314.