Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji ... - Pedagoški inštitut

88Nacionalni imaginariji – Literarni imaginarijiThompson, noben proces komunikacije ne poteka zunaj obstoječih razmerijmoči, 18 in to velja tudi za medetnični dialog.Poglejmo si dva primera takšnega hierarhičnega »poldialoga«. Enanajpogostejših zahtev v imenu večkulturnosti v Kanadi – in tudi drugje– je bil poziv k razširitvi literarnega kanona, ki bi, če vzamemo za primerKanado, prav tako vključeval neangleško in nefrancosko govorečeavtorje. Zahteva je legitimna, a postane problematična, če se sprevržev poziv, da določenemu delu že vnaprej priznamo vrednost, saj bi se stem odpovedali poizkusu, da preoblikujemo vrednost lastnega horizonta.Takšna zahteva bi bila, če uporabim Taylorjeve besede, homogenizirajočanamesto razlikovalna, 19 kajti temeljila bi na predpostavki, da žeobstajajo enotni standardi vrednotenja, ki ne bi bili podvrženi možnosti,da se v procesu dialoga prevrednotijo ob stiku s horizontom drugega.Šlo bi za naivno prilagoditev, ki bi se odpovedala zaznavanju napetostimed sabo in drugim, s tem pa tudi razumevanju vrednosti kulturedrugega znotraj lastnega horizonta – in podobna, čeravno kompleksnejšaje zadrega ob drugi, tudi v večkulturni Kanadi prisotni težnji, da naj bi vpretežno temnopoltih šolskih okoliših v učni načrt vključili pretežno temnopoltevsebine.Seveda obstaja zrcalna plat istega problema: ali morebitna zavrnitevzahteve po drugi strani ne pomeni zavrnitve dialoga, prisilne integracijev vnaprej določeno, monolitno družbo in zatorej asimilacije v talilnilonec? Težavo, ki pri tem nastaja, je v drugačnem, literarnem kontekstuzaznal Hans Robert Jauß, izhaja pa iz Gadamerjevega pojmovanja razumevanjakot sebe-razumetja – oziroma sebevédenja – v območju skupnepomenskosti. Gadamer predpostavlja, da je mogoče in da je treba v okviruobčega priti do sporazumetja o stvari, ki je cilj pogovora. 20 A če dialograzumemo na tak način, celo Gadamerjevo spajanje horizontov lahkouvidimo kot znak pasivnega, prikrito homogenizirajočega razumevanja.Šibkost Gadamerjeve rešitve, če jo prenesemo v območje večkulturnihodnosov, je ravno predpostavka o skupni tradiciji, kajti pričakovanje,da obstaja smisel, ki bo vodil razumevanje, pri Gadamerju »izhajaiz občosti, ki nas privezuje na tradicijo«. 21 Kot pokaže Taylorjevo stališčeo liberalizmu, je v medkulturnih odnosih navadno nemogoče pričakovatiprvine skupnega smisla. Toda vprašanje, ki se zastavlja, je radi-18 Thompson, Studies in the theory, 47.19 Taylor, The Politics, 71.20 Jauß, Estetsko, 408; Risser, Hermeneutics, 92.21 Risser, Hermeneutics, 7.