Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji ... - Pedagoški inštitut

52Nacionalni imaginariji – Literarni imaginarijiumetniške loči vsaj po posebnem razmerju oziroma po posebni identitetimed prisotnim in ne-prisotnim. Mitska simbolika, za razliko od pesniške,ustvarja identiteto med stvarjo in podobo, ki je verujoča – zavezujoča,v kolikor v njej ne obstaja moment notranje napetosti med možnimin resničnim ter med podobnostjo in razlikami. 54 Nasprotno panaj bi prisotno posnemanje v literaturi služilo simboliziranju odsotnegain nedosegljivega. Podobno zatrjuje Frye; na eni strani je prav osnovna,»neodvisna« zgodbena struktura oziroma osredotočenost nanjo tista,ki literaturo pozitivno razločuje od drugih besednih udejanjenj mythosa,na drugi strani ima literarni jezik, za razliko od mitskega, zmeraj svojsredobežni in sredotežni vidik. Razmerje sredotežnosti do dejanskih dogodkovpa je po njegovem mnenju imaginativno oziroma imaginarno.Kljub temu imaginarno ni tisto, kar bi bistveno razločevalo umetniškood mitske pripovedi. Nasprotno, Ricoeur moči sleherne imaginacijepripisuje zmožnost, da prehaja iz ene v drugo izkušnjo in različnostpreoblikuje v identiteto. 55 Če so možna različna udejanjenja imaginarnega,je mit vsekakor ena izmed teh možnosti, četudi je s svojo utemeljenostjov vnaprejšnji onkrajsvetni hierarhiji danes bržkone nemogoča. 56Čeprav pogosto, denimo, govorimo o utemeljitvenem mitu naroda, je tapravzaprav fryjevski mythos, saj gre za temeljno poenotujočo in združujočostrukturo, h kateri se zateka družbena skupina ob gradnji identitete,tako rekoč za vir, ob katerem se iskanje napaja. Mitološka reprezentacijapa se nanaša na transcendentalno dano referenco (recimo pogojno»označenca«) in s to referenco ustvarja zavezujočo popolno identiteto,zaradi katere je beseda – označevalec – vselej fiksna, je podoba in oblikazunajčloveškega sveta. 57 Povezana je z ritualno mimezis, kjer je reprezentacijale medij, skozi katerega je svojo dejavnost izpolnjeval mit kot uvidv božansko oziroma v identiteto z njim.Niti zgodovinska pripoved niti fikcija ne premoreta tovrstne transcendentnosti,razlike v njuni sprejemljivosti za ideološkost, ki nastajaznotraj zgodovinskega polja moči kot poenotujočega bistva družbenoimaginarnega, pa se nanašajo prav na njun način reprezentacije. Prvase po Iserju vselej nanaša na pragmatično zunanjo referenco dejanskegasveta ali na konstrukcijo sveta, ki je z vzpostavljenimi kriteriji resničnostivsaj na videz zunanje preverljiv. Fikcijska pripoved pa, kot manife-54 Boris Paternu, Razpotja slovenske proze (Novo mesto: Dolenjska založ ba, 1993), 27.55 Ricoeur, Sé come, 218.56 O mitu kot enem izmed možnih udejanjenj imaginarnega prim. zlasti 1. pogl. Castoriadisovega dela.57 Jean Cazeneuve, Sociologija obreda (Ljubljana: Š KUC; Znanstveni inš titut Filozofske fakultete,1986), 182–183, 229–230.