Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji ... - Pedagoški inštitut

146Nacionalni imaginariji – Literarni imaginarijistrijskim in nikoli docela veljavnim jugoslovanskim sistemom. Razmeromamočna avtonomija v šolskem prostoru je bila tudi posledica neposobnostidržavne politike, ki kljub desetim poskusom do leta 1928ni uspela potrditi novega šolskega zakona. V tem času so na slovenskemozemlju po večini uporabljali stare avstrijske zakone in bolj ali manj konsistentnejugoslovanske učne načrte. Šole so se dosledno slovenizirale,najbolj na ravni srednjega šolstva, kjer je ob ukinitvi nemških gimnazij,razen v Ljubljani, prišlo do odpuščanja in premeščanja nemških pedagogovin nastavljanja slovenskih. Zamenjano je bilo razmerje ur mednemščino in slovenščino, kot učni predmet je bila dodana srbohrvaščina,namesto avstrijske zgodovine pa dodana zgodovina kraljevine SHS;kot maturitetni predmet je bila namesto zgodovine in nemščine uvedenaslovenščina. 72 S to izbiro se je bilo mogoče izogniti nedoslednostimv zvezi z jugoslovansko zgodovino in hkrati poudariti pomen materinščineza nacionalno identifikacijo, kar je bilo še posebej pomembno, kervprašanje jezikovne identitete tudi v novi državi ni bilo dokončno rešeno.Šolska politika Kraljevine je večinoma izhajala iz mišljenja, da je s pomočjošole mogoče v razmeroma kratkem času premostiti kulturne razlikein neenakopravnost ter udejanjiti jugoslovansko narodno idejo in narodnijezik, 73 vendar je bila nedosledna. Kot učni jezik so osnutki zakonovvečinoma predvidevali »državni jezik«; 74 kako ohlapna je bila ta formulacija,se je videlo ob sprejemanju vidovdanske ustave, ko so bile gledeuporabo slovenščine predlagane različne formulacije, dokler ni prevladalakompromisna unitaristična različica, ki jo je prevzela ustava izl. 1931 in ki je kot uradni jezik opredelila umetno tvorjenko, srbsko-hrvatsko-slovenskijezik. 75 A državni učni načrti kljub nekaterim drugačnimposkusom (v izenačevanju terminologije v srednjih in poklicnih šolah)niso sledili ustavnemu jezikovnemu unitarizmu. Novi učbeniki, kiso šele leta 1927 nadomestili avstrijske knjige in prehodne skripte, so sicervsebovali zapleteno trojno formulo – slovenski tekst v latinci ob srbohrvaškemlatiničnem in ciriličnem –, toda zaradi konsenza o jezikovniin siceršnji avtonomiji v slovenskem političnem prostoru je učni načrtiz leta 1927, ki je veljal do leta 1934/35, na predlog slovenskih članov odstopilod ustavne formule in kot učni jezik formuliral srbohrvaški in slo-72 Dolenc, Kulturni boj, 32.73 Ljubodrag Dimić, Kulturna politika u Kraljevini Jugoslaviji 1918–1941 3, Politika i stvaralaš tvo (Beograd:Stubovi kulture, 1997), 390.74 Dolenc, Kulturni boj, 157, 160–161.75 Dimić, Kulturna, 380–382.