Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji ... - Pedagoški inštitut

136Nacionalni imaginariji – Literarni imaginarijivloge v tem procesu ni prevzela ena sama skupina ljudi ali celo en sam dokument.Razpad monarhije je po prvi svetovni vojni v slovenskem prostoru(do)pustil institucionalni vakuum, v katerem je slovenski diskurzv že obstoječih kulturnih ustanovah bolj ali manj nasilno prevzel mestoprejšnjega avstrijsko-nemškega. Konflikt podrejenega slovenskega diskurzas kolonizirajočim avstrijskim je bil ob prelomu kljub vsemu bistvenomočnejši kot v analognem primeru zev med vznikajočim kanadskimnacionalnim diskurzom in kolonizirajočim britanskim. 30 Pri tem bi bilpovsem mogoč tudi pomislek, da so se Slovenci po izhodu iz ene nadrejenedržavno-nacionalne tvorbe priključili drugi, v kateri je bil njihov položajenako neavtonomen. Janez Rotar, denimo, zatrjuje, da so bili Slovenciv obeh Jugoslavijah izpostavljeni raznarodovalnemu pritisku zlastiv odnosu do jezika, ki naj bi ga oblasti izvajale preko šolstva in drugihkulturno-političnih ustanov, 31 medtem ko Janko Prunk opozarja, da najbi Slovenci ob jugoslovanski odpravi Narodne vlade in uvedbi Deželnevlade ter kasnejše banovinske vlade, ki nista imeli večjih pooblastil, izgubilidejansko politično suverenost nad narodovimi odločitvami, ob tem,da skoraj ene tretjine ozemlja in prebivalstva niso bili sposobni vojaškoin zunanjepolitično ohraniti v okviru enovite nacionalne države in nacionalnegaozemlja. 32 Zlasti Prunkova ocena kaže na slovensko notranjopolitično šibkost in postavlja pod vprašaj morebitno delovanje skupnega,avtonomnega kulturnega trga. A po drugi strani le spremembe v trgulahko zadovoljivo pojasnijo ošibitev nacionalne interpelacije v sočasnihliterarnih delih, tj. pri Cankarju, Murnu, Ketteju in celo Župančiču. 3330 Čeprav bi bilo terminološki rabi, izhajajoči iz postkolonialističnih študij, mogoče očitati, da avstroogrskiimperializem ni bil klasični kolonializem, ker ni imel zunanjih kolonij in so bila razmerja med»kolonisti« in »koloniziranimi« oziroma med »imperialnim« in »provincialnim« zlasti zaradi mešanihlingivističnih, socialnih in kulturnih identitet drugačna in pravzaprav bolj zapletena, je izrazoslovjein nekatere koncepte postkolonialističnih teorij vendarle smiselno prenašati tudi na primeravstroogrske monarhije. O tem gl. Katherine Arens, Central Europe and the Nationalist Paradigm,Center for Austrian Studies, University of Manitoba, Working Papers, 1996, http://www.cas.umn.edu/assets/pdf/WP961.PDF; prim. Juvan, Vezi besedila, 138.31 Janez Rotar, Slovenš č ina in slovenstvo: pojavi, izkuš nje, pogledi (Maribor: Obzorja, 1996), 80 isl.32 Janko Prunk, Slovenski narodni vzpon: narodna politika, 1768–1992 (Ljubljana: Drž avna založ ba Slovenije,1992), 220 isl.33 Poseben problem so sočasne Kosovelove pesmi. Kosovel, ki je z izjemo stikov, ki jih je navezoval medštudijem, ostal zunaj slovenskega oziroma jugoslovanskega državnega in kulturnega okvirja, se je vmetaliterarnih posegih večkrat ukvarjal z vprašanjem nacionalnega problema pod italijansko oblastjo.Vprašanje pa je, če je ta problem mogoče najti tudi v njegovem literarnem ustvarjanju, čepravsmo bili v zadnjih letih priče nekaterim prepričljivim opozorilom o povezavi Kosovelovega besednjakaz narodnim uporom ne le v pesmih iz t. i. ekspresionistične faze, marveč tudi v Konsih. Gl.npr. Boris Pahor, Sreč ko Kosovel. (Ljubljana: Druš tvo 2000, 2008); Janez Vrečko, Kons IKARUS, TI-GER in fašizem, Keria: Studia Latina et Graeca 11, št. 2 (2010), 345–360.