Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji ... - Pedagoški inštitut

112Nacionalni imaginariji – Literarni imaginarijiz »interesi naroda«; književnost in kritika nista bili avtonomni, temvečle eni izmed bolj ali manj pomembnih narodovih opravil, 62 in pravtu sta, kot zatrjuje Paternu, lahko našli stik ne le s slovenskim liberalizmom,ampak tudi s Čopovo in Zoisovo koncepcijo kritike. 63 »Narodovaopravila« pa so bila v Novicah razumljena skoraj v celoti legitimističnoin konzervativno, medtem ko so bile druge različice nacionalnegaapela marginalizirane. Niso bile sicer povsem izločene in so bile posebnopo Prešernovi smrti podlaga vse pogostejših mnenj, ki niso bila skladnaz običajnejšo novičarsko prakso; takšni sta bili npr. Dežmanova in Malavašičevaobramba Prešerna – pri čemer je značilno, da je Malavašičev pozitivniodnos do Prešerna utemeljen v domovinski tematiki. 64 A da je šlo vtakšnih primerih prej za izjemo kot za pravilo, lahko vidimo iz dejstva,na katerega opozarja Jonatan Vinkler, da je Simona Jenka ob izidu Pesmiv Novicah čakal skoraj enak sprejem kot Prešerna, kritika Luke SvetcaPodgorskega pa se je navdihovala tudi iz skoraj enakih »narodnoprebudnih«temeljev. 65Čeprav torej Paternu o Bleiweisovi dobi govori predvsem kot o dobistagnacije, je »stagnacijski« tip kritike prevladoval pravzaprav v imenu narodain to tezo nam, nenazadnje, potrjuje Erwin Köstler, ki pokaže na podobnorecepcijo Prešernovega Krsta in Máchovega Maja; v obeh primerihje prevladoval nacionalni horizont pričakovanja, želja po nacionalni tendenčnosti,nacionalni utilitarizem pa je tako kot na Slovenskem tudi naČeškem omejeval ali zavračal vsebinsko ali tematsko spornejše značilnostiobeh pesnitev. 66 Monopolizirajoča prevlada Novic, ki se je pričela krhatidokaj pozno, je v slovenskem prostoru sooblikovala način mišljenja, ki gaje dokončno ponazorilo politično slogaštvo: reproducirala je namreč obstoječopotlačitev raznoterih skupnostnih identifikacijskih različic – političnih,svetovnonazorskih ali kulturno-estetskih. Različne »repertoarne«vloge, ki bi kljub homogenizaciji morale obstajati kot raznoliki, a običajnimnožični odzivi v družbi, so v veliki meri ostajale v latentnem stanju: prisotne,vendar neizražene, nevzpostavljene kot samostojen horizont pomenovali protipomenov. Z latentnostjo oziroma s potlačitvijo protipomenov sta62 Isto, 118.63 Boris Paternu, Estetske osnove Levstikove literarne kritike (Ljubljana: Slovenska matica, 1962), 21–22.64 Franc Malavašič, Domorodni listi: Slovensko pesništvo, Kmetijske in rokodelske novice, 1847, http://www.dlib.si/v2/Details.aspx?URN=URN:NBN:SI:DOC-OPONXNY6.65 Jonatan Vinkler, Pesniki so za to, da domovini rodijo zdrave otroke – Kulturne razmere na Slovenskemob začetku parlamentarizma, v: Jenko, njegov čas in njune reprezentacije (Koper: Fakulteta za humanističneštudije, 2011), 111–122.66 Köstler, Prešernov Krst, 330–331.