Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji ... - Pedagoški inštitut

Literatura, ideološkost in imaginarnostacija fiktivnega, ustvari novo dimenzijo nanašanja, ki ni več opisujoče,ampak pred-haja pojmovanje resničnega: ustvari lastno, tako rekoč krožnoreferencialnost, ki ne postane izključno samonanašalna, ker nastajav razmerju med danim in med posnemanjem, ki ne more biti svoj lastnipredmet. 58 Iser jo podobno kot Ricoeur, a ne le po časovnosti, opredelikot dvojnostno strukturo in jo izvaja iz razmerja, ki ga fiktivno zavzemado imaginarnega. 59Svet fikcije in realni svet sta tako drug drugemu prirejena v vzajemnihorizontskosti; 60 fiktivna pripoved združuje prisotno in ne-prisotnov odnosu, ki razkriva njuno podobnost in razliko, ko izhaja iz hkratnepovezanosti danega, empiričnega, »zunajtekstualnega«, ter notranjega,tekstualnega sveta. Bistvo takšne dvojnostne strukture, ki v igropožene fiktivno, je v tem, da oba svetova nimata več pomena sama posebi, ampak se lahko bereta samo drug skozi drugega – družbeno-zgodovinskoskozi umetno (tekstualno) in obratno –, zato drug drugega napravljataza neresničnega in drug drugega spreminjata v označevalec, kiga tisto, kar označuje, več ne zapolnjuje. To ni le izničenje prisotnosti,ampak fikcijska sopostavitev napotuje na izničenje vsakršne predhodnovzpostavljene povezave med znaki, zlasti ko z izvlečenjem detajlov iz zunanjegasveta in njihovim vnovičnim poljubnim spajanjem opozarja, daje potrebno ta svet razumeti le na način, kot da bi bil (Als-ob) svet. Vtem dvojem se fikcija tudi po Iserjevem mnenju razlikuje od zgodovinskein mitološke pripovedi, kajti tovrstno hkratno branje osredišči pozornostna znake kot znake. Čeprav oba, Iser in Jauß, zatrjujeta, da fikcijanekaj sporoča o realnosti, to med drugim pomeni, da onemogoča ideološkobranje, ki predpostavlja vnaprej določeno zvezo med označencemin označevalcem ter določen, poenotujoč način razumevanja, poenostavljenegabranja smislov. Fikcija kot manifestacija v nasprotju s tem svojofiktivnost in nezavezujočnost poudarja že z lastno obliko ali vsaj s svojimrazmerjem do bralca.To razmerje bi lahko opredelili tudi kot pripoved, kjer sta dva različnaizraza povzdignjena na raven bistva, ne da bi se pri tem ukinila njunarazlika. 61 Ricoeur z opredelitvijo pripovednega glasu v fikciji, ki izpostavljasebe kot pripovedovalca in svoj čas kot ločen od časa pripovedi, opozarjana strukturo dialoškosti vsaj na ravni dialoškega soočanja med pripovedovalcemin osebami pripovedi. Dialoškost kot soočanje pa je mo-58 Iser, The fictive, 224–227.59 Isto, 223–246, 281–303.60 Jauß, Estetsko, 125.61 Ricoeur, Konfiguracija časa, 317.53