Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji ... - Pedagoški inštitut

56Nacionalni imaginariji – Literarni imaginarijina skozi deskripcijo. Slednje je možno le tam, kjer se besedila naslanjajopretežno na izkustvene oziroma materialne sestavine, ali pa tam, kjernad slednjimi ne prevladajo afektivna – ali idejna navzkrižja. Delovanjena bralčevo afektivnost je lahko učinkovit dejavnik ideološke interpelacije,vendar le, dokler je ustrezno prepoznavno, vpeto v izkustveni odnosdo sveta, v katerega je šele vključena tudi sleherna idejna plast umetniškegadela, če hoče apelirati na bralca. Zato bo tudi ideološki potencialidejnih, racionalnih in teoretskih plasti literarnega dela udejanjen samo,če bo usklajen s plastmi, ki zbujajo izkustveni odnos do sveta. Idejne prvinebodo usmerjevalec interpelacije, toda če bo zgradba literarnega delaizpostavila različne, nasprotujoče si ali enakovredne idejne prvine, nobenane bo zmožna delovati kot enoznačni potencial ideološke interpelacije;prav tako bo ideološka funkcija motena, če bo v zgradbi besedila prevelikoneskladje med idejnimi in snovno-materialnimi prvinami in slednjene bodo dovolj močne, da bi bila možna polna ideološka identifikacijas praviloma enoznačnim smislom. Zdi se celo, da v nekaterih primerih,denimo v primerih refleksivne lirike, idejne prvine nastopijo kottvorec dvojnostne strukture besedila, le da ne sprožijo čustvenega, ampakrefleksivni odziv. Seveda pa je tudi tu težko ločevati, kdaj so, denimov junakovih razmišljanjih, idejno-racionalne prvine del zunajtekstualnihpolj ali snovno-materialnih pramenov pripovedi.Tako je mimogrede mogoče reči, da je med vrstami za ideološkostnajmanj dovzetna poezija, ker so v njej navadno oslabljene prav snovneprvine, vključno z vsakdanjim praktičnim izkustvom, ki ima ključnovlogo pri identifikaciji-interpelaciji bralca. 67 Čeprav v poeziji obenemle težko govorimo o pripovednem glasu, je ravno v njej zaradi afektivnoemocionalneizpostavljenosti lirskega subjekta in njegovih stilističnihsredstev najbolj korenito vzpostavljen glas kot tekstualno polje, ki rušineproblematičnost identifikacije z zunajtekstualnimi svetovi. Seveda tone velja za sleherno poezijo; lirika, ki se približuje epskemu pripovedovanju,se že pomika proti drugemu modelu besedil, kjer takšna identifikacijani problematična. Vse to je imel najbrž v mislih Mukařovský, koje zatrjeval, da estetska funkcija stvarne, snovne, praktične, idejne, etičnein druge prvine iztrga iz njihovega neposrednega stika z ustrezno življenjskovrednoto in jih zgnete v novo, drugačno dinamiko umetniškegadela. Ideološkost se tako kaže kot nasprotje estetskemu prav v tem, da67 Tudi Kos v svojem pregledu lirike opozarja na majhno verjetnost prevladujoče spoznavne oziromasnovne komponente v poeziji, gl. Lirika (Ljubljana: Državna založba Slovenije; Slovenska akademijaznanosti in umetnosti, 1993), 64 idr.