Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji ... - Pedagoški inštitut

Kanadska imaginacija – analiza poezijeTudi v Ponosu Indijanci, tako kot pogosto v kanadski literaturi, nisopredstavljeni v sodobni, resnični podobi, marveč stereotipno – v idealiziraniluči, celo kadar se dotakne njihovega na prvi pogled surovega življenja.Kot opozarja Goldie, historičnost, v okviru katere se sleherni tovrstnitekst nanaša na indijansko kulturo in s tem na kronološko določenostte kulture, staroselca oblikuje v historični artefakt, v ostanek »zlatedobe«, za katero se zdi, da nima dosti povezav s sodobnim življenjem. 168Mitična oddaljenost in heroičnost tudi pri Newloveu oblikujeta Indijancekot idealne figure, kot »plemenite divjake«, čeprav je ta razlika v odnosuod sedanjosti in dejanskosti lirskega govorca prikrita prav z ritmičnimiin drugimi afektivnimi sredstvi. Poizkus, da bi Newlove vzpostavildobesedno sorodnost s tako idealiziranimi prvobitnimi ljudmi dežele,je, kot opozarja Dyck, celo premišljeno podprt na tehnopoetski ravni.Obenem s prehodom naracije v zaklinjanje in z uvedbo besede »ponos«lirski subjekt v zadnjih dveh pesmih preide iz zaimka »jaz« v kolektivnisubjekt »mi«. Ta »drugi glas«, kolektivni, publiko nagovarjajoči»mi«, ki je po mnenju Hendersona prenapihnjen, 169 ima specifičennamen. Skupaj z ritmičnim in zvočnim posnemanjem govornega jezikaskuša programatično naznačiti prehod iz zasebnega belčevega iskanja lastnegasmisla na raven narodnega in direktnega, intuitivnega poenotenja.Da gre v temelju za ideološki poizkus, podprt s posnemanjem govornegajezika, ne kaže le primerjava z drugimi Newlovovimi pesmimi, ki Indijancekažejo v veliko manj idealizirani in mitologizirani luči, 170 marvečpredvsem dejstvo, da Ponos kot pesem temelji na retorični figuri, ki si zalastno in narodno identifikacijo prisvaja indijansko realnost. Dyck namrečprepričljivo pokaže, da je cikel utemeljen v primerjavi med indijanskimibojevniki in pesnikom, tertium comparationis te primerjave pa ninič drugega kot ponos: nad obvladovanjem konjev pri Indijancih in nadobvladovanjem ritma ter jezika pri pesniku. Pesem o deželi kot opus – izraz– lirskega govorca potemtakem ustreza oziroma naj bi ustrezala indijanskiverujoči istovetnosti z zemljo in tako »poetika dvajsetega stoletja(podoba, fraza, linija) postane temelj za prisvajanje dežele«. 171Še ena retorična figura v Ponosu omogoča poskus prisvajanja deželein kaže, da je cikel indijansko mistično prezenco sposoben doseči le tako,da Indijance sáme spremeni v totem: v sliko, podobo, ki bi jo častil in bi168 Goldie, Semiotic, 119–120.169 Henderson, Newlove, 23.170 Wood, Participation in the past, 238.171 Dyck, Place, 89.223