Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji ... - Pedagoški inštitut

210Nacionalni imaginariji – Literarni imaginarijiplicitnega mitotvorja, je do poglavitne spremembe v kanadski tradiciji –in v pojmovanju t. i. dolge pesmi – prišlo z generacijo, ki je pesniške tekstepričela objavljati okoli leta 1960. Približno vzporedno s Prattovo nacionalnoepiko je vse do današnjih dni sledila vrsta pesnitev, ki so zaznamovaleangleško kanadsko tradicijo in bi lahko potrjevale trditev Livesayjeve,da gre za tipično kanadsko zvrst – med njimi npr. The Psalter ofAvram Haktani (izšl. 1944) in The Portrait of a Poet as a Landscape (izšl.1948) Abrahama M. Kleina (1909–1972), dokumentarne pesmi same Livesayjeve(1909–1996), morda najznačilneje pesnitev David (izšl. 1942)Earla Birneyja (1904–1995) itn.Clément Moisan v zvezi z avtorji, kot so John Newlove (1938–2003), Leonard Cohen (1934), Al Purdy (1918–2000) in Margaret Atwood(1939), govori o poeziji osvoboditve ali tudi o »vstopu prave liričnostiv njihovo poezijo«. 147 Prav tako drugi literarni zgodovinarji ob t.i. »generaciji šestdesetih« omenjajo umetniško sproščanje njihove poezije,govorijo o metaforičnem prenosu glasov preteklosti in pokrajine vprispodobo za splošno človeško in psihološko stanje (pri Purdyju) ali vneposredno notranjo psihologizacijo (pri Atwoodovi). 148 Zato je mogočereči, da njihova reaktualizacija pokrajine ter kanadske in staroselskezgodovine na raven mita v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja– hkrati s sočasnim metaliterarnim delovanjem – pomeni radikalizacijoin obenem že preseganje nacionalnoideoloških teženj. Motivi potopljenosti,identifikacije z živalmi, staroselci in njihovimi bogovi, zanimanjeza prednike, celo za geološko preteklost, motiv garnizije in še drugi podobnimotivi, ki bi lahko bili tipična poenotujoča narativa, so še posebejpri Atwoodovi postavljeni v kontekst spreminjajočega se sveta brezcentra in brez »velikih zgodb«. Pri Georgu Boweringu (1935) prevladujeuporaba pastiša, parodije in citatnosti (npr. v zbirki The Rocky MountainFoot, 1968, ali v Kerrisdaleskih elegijah, ki so parodični citat RilkejevihDevinskih), pri Robertu Kroetschu težnja k diskontinuiteti in paradoksu.Glede na to, da gre v vseh teh primerih za dovolj tipične značilnostipostmodernizma, 149 bi lahko sklepali, da je nova literarnosmerna in147 Moisan, A Poetry of Frontiers, 39 isl.148 Poleg tega pri Atwoodovi omenjajo tudi heraklitstvo, feministično noto, pri Newlovu pesimistično,v osnovi modernistično vizijo sveta in človeka v njem, pri Purdyju narativizacijo in sprostitev verzaitn. Glede splošnih značilnosti poezije pri omenjenih avtorjih, lahko podrobnejše zarise dobimo vštevilnih, zelo raznolikih virih, gl. npr. Tom Marshall, Harsh and lovely land: the major Canadian poetsand the making of a Canadian tradition . (Vancouver: University of British Columbia Press, 1978), 89–98, 154–161; Frank Davey, From there to here: a guide to English-Canadian literature since 1960 (Erin, Ont.:Press Porcepic, 1974), 30–33 idr.; MacKendrick, Al Purdy idr.149 Da gre za tipične postmodernistične značilnosti, nas prepričuje slovenska duhovnozgodovinska metoda,prim. Tomo Virk, Strah pred naivnostjo (Ljubljana: Literarno-umetniš ko druš tvo Literatura, 2000).