Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji ... - Pedagoški inštitut

222Nacionalni imaginariji – Literarni imaginarijiga sveta splošnega človeka, homunkulusa, ki skuša biti nosilec (indijanske)mistične enosti z deželo. 165 Toda tema in vsebina cikla ritmičnih elementovpravzaprav ne podpirata. Zadnji poskus linearne, logične naracijev Ponosu najdemo v začetnem odseku pete pesmi, kjer je dokumentarnivir – gre za parafrazo odlomka iz potopisa Thompsonovega potopisaNarrative of his Explorations in Western America – jasen in zato tolikobolj »polaščujoč se«, kjer pa intelektualistično prisvajanje naglo preidev svoje nasprotje. Ko se logična naracija po začetni, izpostavljeni thompsonovskinarativi zlomi, Newlove preide v strogo ritmično in ponavljajočose poezijo. Prelom je oster in ga v kasnejših, popravljenih izdajahpodpira prehod iz formalno proznega odseka v svobodni verz s strogoobvladanim ritmom, s paralelizmom členov in s ponavljanjem ključnihbesed, zlasti besede »ponos«. 166 Ta beseda brez enovitega pomena je natehnopoetski ravni osnova za poizkus, da bi dosegel poistovetenje z nelinearno,brezčasno, intuitivno indijansko kulturo. Z njo se lirski govorecskuša dokončno odreči pogledu belca, čeravno z na videz paradoksalnimretoričnim obratom. Lirski subjekt – pripovedovalec – sicer v sklepnipesmi dokončno zanika belčevo narativo – tj. dokumentarne vireraziskovalcev, ko zatrjuje, da » indijanci / niso sestavljeni iz / romantičnihzgodb, ki krožijo / o njih, ali iz zgodb, / ki jih pripovedujejo le oni«(gl. VII, v. 8–12). Namesto tega naj bi bil ponos osnova skupne belčevevein indijanske identifikacije s prostorom, ki naj bi temeljila na neposrednioziroma z zgodbami neposredovani prezenci (dežele in preteklosti),dostopni obojim, belcem in Indijancem. Toda Dyck upravičeno opozarja,da beseda »ponos« cikel obrne od navidezne téme, tj. Indijancev naplanjavah, k njegovi pravi témi: subjektovemu – četudi gre za kolektivnisubjekt – odnosu do Indijancev in planjav, to pa pomeni k ponosu nadprostorom, ki ga naseljuje. 167 Pri tem smo nehote priče razliki med neposrednostjoprezence pri Indijancih in subjektovim odnosom do takšnegaindijanskega odziva; prav tukaj pa se pokaže skrita aporija cikla.165 Tema homunkulusa, ki se identificira z drobci nasilja in brezsmiselnosti indijanske situacije, se pojavljaže v prejšnji Newlovovi zbirki Moving in alone (Toronto: Contact Press, 1965). Značilna je v njejpesem Pripomočki, neka prst (Resources, Certain Earths). Gl. Resources, Certain Earths. Isto, 74–77. V njej lirski govorec, ki se v nekem trenutku eksplicitno identificira s homunkulusom, skuša najtiskupno točko med (indijansko) zgodovino, pokrajino in splošnim človeškim stanjem, a je uspešenna paradoksalen način, saj se mu kot edina skupna identifikacija pokažeta nasilje in smrt, ki vodita kizbrisu smiselne interpretacije.166 Slovenski ponatis prevoda sledi tej prozni inačici, ki jo je Newlove uporabil v obeh inačicah izbranihdel The Fat Man in Apolog y for Absence; gl. The Fat Man: selected poems 1962–1972 (Toronto: McClelland& Stewart, 1977); Apolog y for absence: selected poems 1962–1992 (Erin, ON: Porcupine’s Quill, 1993).167 Dyck, Place, 79.