Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji ... - Pedagoški inštitut

Imaginarno in Cornelius Castoriadistarnost med posameznikom in družbo. Zato Castoriadis ne trdi zaman,da sta podoba sveta in podoba sebe vselej povezani: podoba sebe vključujebistveni trenutek izbire predmetov, dejanj in nenazadnje simbolov,ki utelešajo tisto, kar ima za neko družbo pomen in vrednost. Izbira –institut imaginarnih smislov – je tista, ki družbo ločuje na eni straniod kaosa in na drugi strani od drugih družb. Tudi institut družbenozgodovinskegaima metafizično, eksistencialno razsežnost v toliko, kolikorje strah pred kaosom obenem strah pred smrtnostjo lastne kolektivneinstitucije, pred končnostjo in razgradljivostjo vseh njenih pomenov.S kulturno repeticijo, kot jo imenuje Kevin Robins, se skuša družbazaščititi pred celostno smrtjo tako, da pripozna »majhne spremembesmrti«, 22 tj. tisto, kar je mogoče imenovati določljiva nedoločenost smislov.Institut imaginarnih smislov družbo potemtakem metafizično določain ni zgolj mehanična reprodukcija. Obenem ni nekaj, kar bi posameznikav družbi brezpogojno določalo, temveč posameznikova kreativnasposobnost v enaki meri »povratno« vpliva na družbeno imaginarno.Ravno zato Castoriadis govori o kreativni družbeni in posameznikovisposobnosti investicije imaginarnih smislov. Ta povratna zankapa je možna le, če sta predstavna zmožnost in »simbolno« zamejevanjeskupna družbi in njenim posameznikom; če med obojim obstajajo skupnetočke, spričo katerih posameznik sploh sprejme točno specifične obstoječedružbene smisle in s tem točno določene identifikacije. Ob predpostavljenikomplementarnosti med tvorbo smislov pri posamezniku inv institutu družbe je namreč posameznik pretežno nosilec nezamejenegatoka magme smislov v družbo in posledično spreminjanja, predelavenjenih delno ustaljenih smislov. Medtem pa je institut družbe sicer vselejodprt za ustvarjalnost novega, a obenem opredeljuje enotnost tvorbin zato enotno pripadnost posameznikov določeni organizaciji predstav.Na videz je takšno razumevanje blizu vsaj nekaterim interpretacijamali formulacijam o diskurzu. Po Hallovem mnenju naj bi že Foucaultv svojih poznih delih predvideval podobno interakcijo in tudi Hallsam na podoben način kot Castoriadis opredeljuje identifikacijo kot šivmed diskurzom oziroma družbenimi praksami in procesi subjektivitete,s pomočjo katerih posameznik šele postane (družbeni) subjekt. 23 Pri temostaja v okviru prepričanja, značilnega za večino raziskovalcev kulturein identitete, pa tudi ideologije (Anthony Giddens, Zygmunt Bauman,Jorge Larrain idr.), ki izhajajo iz predpostavke, da sta koncepta identite-22 Kevin Robins, Interrupting identities: Turkey/Europe, v: Questions of cultural identity, ur. Stuart Hallin Paul Du Gay (London: Sage; The Open University, 1996), 61 isl.23 Hall, Representation, 6.23