Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji ... - Pedagoški inštitut

124Nacionalni imaginariji – Literarni imaginarijipojem »etničnih literatur« od samega začetka termin z nejasnim pomenom;toda koncept »etničnosti« ni bil povsem tuj niti tematologom.Atwoodova v svoji slavni študiji ne zaobide treh temeljnih pojmov oziromaidentifikacij in s tem problemov, ki so zaznamovali kasnejšo multikulturnodebato: svoje poglavje namenja frankofonski literaturi, zaznaprisotnost ne anglofonskih etničnih skupnosti, zlasti pa jo zanima vprašanjestaroselcev. Kljub vsemu vse tri temeljne pojme obravnava podrejeno,v odnosu do kriterija fizičnega prostora, pretežno iz poststrukturalizmaizhajajoči literarni zgodovinarji pa so tako njeni študiji Survivalkot njenim večinoma tematološkim naslednicam očitali predvsem, da tavprašanja združuje v enoten nacionalni koncept – da je torej njihov ciljdefinicija nacionalne enotnosti in ustreznega literarnega koda. Toda prikritiparadoks njihovih očitkov je v tem, da takšne, poenotujoče motivacijeni mogoče izključiti niti pri sodobnejših, iz empirične literarane vedein iz poststrukturalizma izhajajočih, zlasti postkolonialističnih raziskavah,ki v ospredje postavljajo večkulturnost oziroma njena literarna udejanjanja.Ob problemih, ki jih sproža vsakdanja praksa večkulturnosti, 42je tudi marsikatero obravnavo večkulturne literature mogoče brati zgoljkot razširitev pojma »kanadsko« k drugim obstoječim etničnim ali celospolskim literaturam 43 ali pa k novemu okviru, v katerem bi Kanadčanikljub svoji raznolikosti ohranili občutek »skupne zgodovine«. 44 Posebejto velja, ker je nemajhnemu delu večkulturnih študij mogoče očitativsaj, da je kljub osredotočanju na postokolonialistične pojme, kot stavmesna kultura ali hibridna identiteta, ali prav zaradi njihove preveč teoretskeaplikacije na literarne tekste, v ozadju ostalo vprašanje, kolikoni politični projekt večkulturnosti, ki ga je l. 1971 sprožil Pierre ElliottTrudeau, samo maskiranje bodisi nadvlade obeh dominantnih jezikovnihskupin bodisi reševanja zgodovinskih napetosti med njima.Prepričanje, da gre pri kanadski večkulturnosti nemara le za poizkus,kako ohranjati nekakšno nacionalno enotnost, potrjuje že omenjenodejstvo, da je v neproblematizirani podobi kanadske večkulturnosti– kot teritorialnega koncepta tolerance brez aktivne kulturne komuni-Lawrence & Wishart, 1990). Na podobno podobno zlivanje pa naletimo tudi v drugih Hallovih delih.42 V. M. Verhoeven, How Hyphenated Can You Get?: A Critique of Pure Ethnicity, Mosaic 29, št. 3(1996), 97; Lorna Marie Irvine, Pluralism, Diversity, Heterogeneity: Continuing the Debate, Mosaic29, št. 3 (1996), 142–143.43 Irvine, Pluralism, 142–143.44 Norman Ravvin, Foundational Myths of Multiculturalism and Strategies of Canon Formation,Mosaic 29, št. 3 (1996), 119.