Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji ... - Pedagoški inštitut

84Nacionalni imaginariji – Literarni imaginarijiznavajo tudi številni drugi avtorji. Evelyn J. Hinz v posebni številki revijeMosaic iz leta 1996 nasprotuje »ameriškemu pogledu«, ki večkulturnostrazume kot talilni lonec etničnih skupin in temu zoperstavljapodobo večkulturnosti kot mozaika, v katerem naj bi se etnične razlike,kolikor je mogoče, ohranjale. Razlika med obema pogledoma je tesnopovezana z dvojnostjo časovnega in prostorskega razumevanja večkulturnosti.Kanadske večkulturnosti po njenem mnenju ni moč razumetikot proces (stapljanja), marveč kot prostor, v katerem kulture oziromaetnične skupnosti soobstajajo. Takšna večkulturnost pa izpostavljapotrebo po komunikaciji z drugimi skupnostmi, saj naj bi zbujala nujo,da posameznik in skupina opredelita sebe v odnosu do drugega. Todaprevlada prostorske razsežnosti v praksi večkulturnosti, kot je razvidnotudi iz njenega prispevka, lahko vodi vsaj k dvema težavama. Obstajamožnost, da geografska razpotegnjenost prostora, ki je posebej značilnaprav za Kanado, zavira dialog, namesto da bi ga spodbujala. In če so prostorskeširjave nemara specifična kanadska težava, je drugo vprašanje,ki se mu posveti Hinzeva, vsekakor splošnejši problem. To je vprašanjehierarhičnih odnosov, saj soobstoj kulturnih skupnosti lahko postanepretveza za še naprej prisotno getoizacijo manjšinskih etničnih (oziromalingvističnih) skupnosti ali literatur in s tem za nadvlado večinskihskupin – v primeru Kanade angleško in francosko govorečih skupnosti. 4Med retoriko …Charles Taylor že v osnovi zavrača model, ki se zavzema za brezpogojnoenakost kulturnih ali političnih skupin, saj je ta po njegovem mnenjumožna samo, če so državljanski cilji in kulturni horizonti posamičnihskupin bolj ali manj enaki in nediferencirani. Prepričan je, da je takšnasituacija redka, zato predlaga dopolnitev liberalističnega modelaenakosti s pravicami, ki jih sam imenuje privilegiji ali imunitete in ki zaposamezne skupine niso nujno del istega, skupnega cilja v državni ureditvi,vendar so dovolj pomembne, da jih država spoštuje. 5 Ni presenetljivo,da kot primer takšne ureditve navaja status francosko govoreče skupnostiv Quebecu, katere jezikovne pravice so postale skupni cilj večinskeskupine v provinci in obenem privilegij v odnosu do celotne Kanade.Raba francoščine je namreč v Quebecu natančno predpisana (npr. sprepovedjo vpisa v angleške šole za imigrante ali z obveznimi dvojezičniminapisi ter izveski), v tem pa se Quebec izrazito razlikuje od drugih4 Evelyn J. Hinz, Introduction, Mosaic 29, št. 3 (1996), vii–xiii.5 Taylor, The Politics, 52–60.