Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji ... - Pedagoški inštitut

22Nacionalni imaginariji – Literarni imaginarijitikulacijo svojega odnosa do sveta in do predmetov, ki jih svet vsebuje,ki se začne pri vzpostavitvi skupine same: »nas« preko imena (Heleni,Nemci, Franki, Sloveni itd.), obenem ali mimo imena pa se v podobahtotemov, mestnih ali deželnih bogov, prednikov, v prostorsko-časovnempodaljšku osebe kralja ipd. zasnuje in materializira institut, ki vzpostaviskupnost kot nekaj obstoječega.Brez teh opredelitev ne bi bilo ne sveta ne družbe, marveč le nerazločnikaos. Zato je pomen vzpostavljene kolektivnosti najprej razlikovanjeod kaosa in šele nato razlikovanje od drugih skupnosti. S tem se Castoriadisovmodel izmika modelom binarnih opozicij in diferenc, značilnihzlasti za poststrukturaliste, vendar ohranja predstavo o dvojnostikulturne identitete kot posebni artikulaciji posamezne družbe, ki kažena nenehno zmožnost spreminjanja, na neesencializem sleherne kulturneidentitete torej, a obenem na osnovno enotnost instituta družbe, kise ohranja, ne glede na spreminjanje in na doživete spremembe. Kajti čedružbena skupnost s pomočjo spremenljive tvorbe smislov, simbolov inmitov, s katerimi predstavlja sedanjost in preteklost, pridobiva lastno samobitnost,pri tem vendarle obstaja področje, ki se izmika institutu svetasmislov: in to je prav tisto posebno in najpomembnejše območje, ki semu izmika kot center in hkrati vir spreminjanja. Kar družbo zleplja skupaj,njena identiteta, je po Castoriadisovem mnenju princip enotnosti,v skladu s katerim se ravnajo vse raznolike kategorije smislov, ki v družbitvorijo podobo sveta. To je območje, ki pravzaprav ustvarja svoj lastnieidos in izhaja iz njega. Castoriadis ga imenuje primarni ali centralniimaginarni smisel. To je oziroma to so tisti smisli – Bog, družina, pravo,država, narod –, ki v določeni družbi privedejo v bivanje so-pripadnostpredmetov, dejanj in posameznikov, predstav in delovanja; ki ustvarjajo(predmete) iz nič in organizirajo svet. Zanje je značilno, da niso, kot bipoenostavljeno lahko trdili za jezikovne smisle, »pripeti na nekaj«: nimajosvojega označenca, ali če rečem drugače, so lastni označenec. Njihovoznačenec bi lahko bile le individualne predstave, ki jih v posameznikihsprožajo o sebi in pravzaprav ustvarjajo. In prav okoli teh označevalcev/označencevse osredinja vsakokratna družba. 21Družbenozgodovinsko kot udejanjenje družbeno imaginarnega je,skratka, tisto, kar skozi institut omogoča oblike in smisle, ki jih je psiha,kot pravi Castoriadis, popolnoma nezmožna privesti v bivanje, in od tod,iz potrebe po tem, da jih privede v bivanje, izhaja vnaprejšnja komplemen-21 Gre preprosto za to, da člani družbene skupnosti neki označevalec berejo skozi isti nabor smislov.Castoriadis to načelo skuša ponazoriti ob sledečm primeru: Kaj je označenec besede ‚Bog‘, če nemnoštvo posamičnih predstav Boga, ki vzniknejo preko centralnega imaginarnega smisla, ki jeBog? Isto, 140; prim. tudi 359–364.