Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji ... - Pedagoški inštitut

16Nacionalni imaginariji – Literarni imaginarijini jaz. To pomeni, da bi imaginarno moralo imeti neko zunanjo osnovooziroma temelj. 2 Iser opozarja, da je slednje značilno tudi za pojmovanjeimaginacije pri Samuelu T. Coleridgu in imaginarnega pri Jean-Paul Sartru, saj ju razumeta kot osnovno človekovo zmožnost ali kot dejavnostspajanja različnih elementov. 3 Različnost paradigem Iser razumekot potrditev, da ne gre le za različnost diskurzov, marveč za fundamentalnonedoločljivost imaginarnega, ki ga je možno opredeliti le kot nedoločljiv,a vselej prisoten in nujen odnos do okoliškega sveta, saj je možnoistost zaznavanega predmeta potrditi le s pomočjo imaginarnega. 4Natanko s tem je imaginarno lahko tudi temelj identifikacije, če jo sevedarazumemo kot odnos med sebstvom in svetom.Sigmund Freud je stanje brez tovrstnih razmerij do sveta, ki se vselejudejanjajo v t. i. »objektnih odnosih«, opredelil kot primarni narcisizem;kot nekakšno omnipotenco jaza, ki je še nerazločen od drugega(M/matere), zato o(b)staja v nekakšni prvobitni enotnosti in polnosti. 5Kot meni Lacan, je identifikacija po razločitvi jaza ravno nadomestekza prvobitni narcisizem, ki je prividen – imaginaren, ker je na eni straniodsev prvobitne enotnosti, obenem s tem pa je odvisna od pripoznanjadrugega v sebi, torej ponotranjenja zunanjih vidikov sebe. Jaz namrečhrepeni po stopitvi s tistim, kar je po razločitvi že opredeljeno kot drugiin kar je lahko le še podoba, imago. 6 Takšno pojmovanje imaginarnosti,opozarja Iser, pa je zavajajoče, ker je preveč povezano z nezavednim inz njegovimi zakoni, ki potrebujejo nanašanje na drugega, da drugega inpreko drugega sebe identificiramo.Cornelius Castoriadis postavlja pod vprašaj prav nanašalnost samo,iz nje izhajajočo fikcijskost in zamejenost podobe. Tudi v temelju Castoriadisovegapojmovanja identifikacije je sicer težnja k opomenjanju, kiposameznike združuje v imaginarni skupnosti, težnja, ki je po mnenjuTadeja Praprotnika v temelju sleherne identitete oziroma identifikacije.7 Toda Castoriadisovega imaginarnega v temelju ne smemo pojmovati2 Wolfgang Iser, The fictive and the imaginary: charting literary anthropolog y (Baltimore: J. Hopkins UniversityPress, 1993), 206.3 Isto, 173 isl., 180–181.4 Isto, 182–184, 203.5 Sigmund Freud, Metapsihološ ki spisi (Ljubljana: Š KUC; Znanstveni inš titut Filozofske fakultete,1987); Sigmund Freud, Oč rt psihoanalize (1938) (Ljubljana: Druš tvo za teoretsko psihoanalizo, 2000).6 Jacques Lacan, Zrcalni stadij kot oblikovalec funkcije jaza, Delta 10, št. 1–2 (2004), 43–49; prim. JacquesLacan, Spisi (Ljubljana: Druš tvo za teoretsko psihoanalizo, 1994); Madan Sarup, An introductoryguide to post-structuralism and post-modernism (New York, 1993), 5–27.7 Tadej Praprotnik, Ideološ ki mehanizmi produkcije identitet: od identitete k identifikaciji (Ljubljana:Š tudentska založ ba, 1999), 37.