Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji ... - Pedagoški inštitut

Kanadska imaginacija – analiza poezijeka, ki jo Redekopova tolmači kot Prattov odmik od pesniške avtoritativnevloge, pravzaprav kaže na ponovno potrditev hierarhičnega razmerja,ki je eden temeljev kanadskega mita, saj je figurativni jezik skozi vso pesnitevpredstavljen kot hierarhično višji. Torej je mogoče reči, da se misijonarji,pripovedovalec in z njimi bralci poistovetijo s prepričanjem okulturni dominaciji evropskega sveta, čeprav vendarle ne povsem brezdvojnosti, ki se je je Pratt prav gotovo zavedal.Na ravni materialnih in spoznavnih prvin je identifikacijski apel doseženz uporabo stereotipnih predstav o staroselcih. Nylandova o njihtrdi, da so izvrstna slika indijanskih slabosti in prednosti, toda podrobnejšipogled pokaže, da je Prattova slika poenostavitev. Pratt jih po njenemmnenju predstavi kot »prijazne do svojih /.../ in utelešenje krutostido sovražnikov«, krutost pa naj bi bila »globoko v indijanskem karakterju«in le »stežka jo je bilo izbrisati«. 64 Ni težko videti, da Nylandovaza Prattom ponavlja hierarhično večvredno predstavo kolonialističneimaginacije, ki gradi na preprosti spoznavni identifikaciji oziroma»zmoti«, saj je osnovana na izpostavljanju konfliktnega stika med prvotnimikolonialisti in staroselci, zanemarja pa v resnici pogostejši nekonfliktnistik med obema kulturama. To je bila predstava, s katero je bilomogoče interpelirati kanadskega bralca tudi še v Prattovem času. Popolnomamonolitno Prattovo opisovanje sicer ni; Sharman ob primerjaviravnanja pokristjanjenih Indijancev in jezuitov pred irokeškim pobojemopozarja na pozitivno izbiro dveh Indijancev, ki se želita žrtvovati za življenjedrugih, namesto za idejo vere. 65 S tem naj bi Pratt pokazal možnostkompleksnejše obravnave Indijancev, toda zgolj ta opisani dogodekv resnici ni dovolj, da bi narušil siceršnjo monolitnost. Najbolj vseprežemajočese spoznavna interpelacija naslanja na takrat že uveljavljenoenačenje med »grobo fizično naravo /.../ in divjaško skupnostjo, ki jozaseda«, pri čemer obe predstavljata nepopisano, okrutno zmožnost, kiše ni bila osvobojena »s čustvom, z abstraktno vrednostjo, kot jo poznajoEvropejci, ali z zgodovinsko zavestjo«. 66 Razlog za takšno neobjektivnoobravnavo lahko vidimo v selekciji zgodovinskih virov: Pratt je uporabljalenoten vir (Rélations) in se le izjemoma skliceval še na Parkmana,oba uporabljena vira pa sta enostransko, kolonialistično usmerjena. Nata način objektiven vir namesto dejanske vsili navidezno objektivnost, šebolj pa je dejanska objektivnost postavljena pod vprašaj spričo tistih po-64 Nyland, Pratt and History, 114–115.65 Sharman, Illusion and an Atonement, 28.66 Collins, E. J. Pratt, 103.183