Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Brigitte Kronauer
Nagrajenka Vilenice 2004
Poskus, da bi opus in ustvarjanje Brigitte Kronauer diskurzivno »dojeli«
in ju strpali v kopico jedrnatih stavkov ali celo zreducirali na skupni imenovalec,
nujno spodleti. Ta neuspeh pa je seveda veder in stimulirajoč ter
ne izključuje zmede in čudenja, občutka nemoči in iritacije. Če bi znali
postopati tako kot pisateljica sama, bi neuspeh lahko zaobšli, ga obrnili ali
pa prestregli v nizanje, zlaganje ali sestavljanje asociativno prepletenih
podob, ki se razpršijo vsaka na svojo stran in pustijo, da potujitveni pogled
počiva na posameznih scenah, vzetih iz svetovne književnosti ali iz umetnostne
zgodovine ali pa odpira lastne, pogosto burkaste predstavne prostore.
Brigitte Kronauer je doslej objavila pet knjig, v katerih je v obliki
spisov, esejev, govorov ali v dnevniški obliki zabeležila lastne, čisto posebne
refleksije, v večpomenskem smislu besede, odseve zaznav, razmišljanja in
odzive na »ljudi in podobe«, na dela svojih kolegic in kolegov, na dogodke
in prostore ter na književnost na splošno. 1 Tistim, ki jim je zgoraj omenjeni
poskus veselo spodletel, služijo kot boje in mreže za prestrezanje v brezmejnem
morju njenih pripovednih prostorov, pri čemer dobro vedo, da
jim le zaupanje v njihovo stalnost in obstojnost daje začasno oporo.
Razmišljanje in pisanje v nasprotjih in kontekstih je na našem planetu
postala ekološka nuja, celostno, ne zaključeno, »globoko dihajoče«
mišljenje, »brezmejnost mišljenja kot metoda« namesto optimiranja
enega samega principa. 2 Kar Brigitte Kronauer v tem navedku ugotavlja
za avstrijskega kolega, v veliki meri označuje njo samo. Fascinacija in istočasno
iritacija, ki ju povzročajo tako njena kratka prozna besedila in
pripovedi - vaje v skrajno natančnem zgoščevanju - kakor tudi pulzirajoči
romani, ki jih preplavlja samovšečni jaz in zaobjemanje celotnega sveta,
so učinki dvoumnosti – tak je tudi naslov ene izmed njenih zbirk esejev –
in ambivalence, ki sta po njenem mnenju v literaturi nujni. Razmejitev in
razkroj pomenov, figuralnih kontur in individualnih življenjskih zgodb,
hrepenenje po stapljanju z nikakor ne naivno koncipirano »naravo« se
povezuje z relativiziranjem vrednot, s povezovanjem in množenjem smisla.
Na ravni konstelacij likov izraža Kronauerjeva to ambivalenco in dvoumnost,
to veljavnost različnih, nasprotujočih si stališč in perspektiv, velikokrat
s pomočjo podvajanja in zrcaljenja. V središču njenih knjig sta pogosto
dve ženski, največkrat ena mlajša in ena starejša (tako v romanu Frau Mühlenbeck
im Gehäus/Gospa Mühlenbeck v ohišju, Die Frau in den Kissen/
Ženska v blazinah, Teufelsbrück). A pisateljica z veliko suverenostjo in občudovanja
vredno zadržano ironijo piše tudi iz moške perspektive, o moškem
življenju, moških izkušnjah in moških zgodbah (Schnurrer, Berittener
Bogenschütze/Lokostrelec na konju, Das Taschentuch/Žepni robec). Ironija,
ki prepreda vse narativne spirale, to, včasih komaj jasno, tiho predstavljanje
1
Prim. bibliografijo.
2
Brigitte Kronauer: Aufsätze zur Literatur, Stuttgart: Klett-Cotta, 1987 str. 129.
10