Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Sydney Lea
Vprežena skupaj
Logar, policaj in veterinar, vsi so mi po telefonu povedali, da je treba rakuna
odstraniti, če seveda imam – tako kot oni – ustrezna sredstva v ta namen,
ki sem jih, v dobrem in slabem, imel. Prihajal je iz gozda na verando in se
preprosto ni dal prestrašiti. Nekaj mu je teklo iz oči, dlaka je v šopih ostajala
za njim in je torej po vsem sodeč imel steklino. Ali pasjo kugo. V vsakem
primeru je bilo z njim nekaj narobe in kot je rekel moj dobri prijatelj
zdravnik,
je predstavljal ne ravno zanemarljivo tveganje za zdravstveno stanje naše
družine, naših psov, našega imetja in za druge družine in druge hišne živali
in tudi za celotno ‘naravno živalsko skupnost’, kot se je izrazil. Še preden
sem utegnil izbrskati ključe omare s puškami, je že stal na zimskem vrtu,
kjer je zdaj pa zdaj stegnil šapo za usahlim zelenjem zakopanega korenja,
tu in tam postal, dvignil eno šapo, nato drugo in bil slej ko prej videti
zbegan. Spominjal me je na ubogega pokojnega Arthurja, vaškega bebca
iz sosednjega mesta: skupaj sva včasih sekala drva, podobno je
prestavljal noge in imel črno obrobljene oči. (Kadil je umazano
storžasto pipo, skozi katero je šlo vse,
srebot, trava, listje, ostanki cigar, cigaretni ogorki, tobak za žvečenje –
karkoli.)
Najbrž mi je prišel na misel, ker je bil tudi on bolj kot kaj drugega videti
zbegan.
Škilil je in se praskal po glavi, kot da bi nikoli povsem ne razumel –
nič bolj kot jaz po vseh teh letih, če pomislim –
zakaj sem se vsako poletje konec avgusta prikazal z žago in macolo, da bi
mu pomagal z drvmi napolniti kolibo, ki ni bila drugega kot bivša konjska
staja.
Predstavljal sem si, da bi šel prav s tem orodjem, z macolo nad ubogo,
zmršeno in bolno zver, ker ne bi rad prestrašil svojih majhnih hčera
s pokanjem, ki naj ga spravi v kraj. Priznam pa tudi, da sem se bal, da bi mu
prišel preblizu in najbrž sem si mislil, da bi udarci pustili za seboj
236