Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Louis de Paor
Borovnice
Na grmu odtrga kapljico krvi
s svetlimi očmi kot
prihajajoči čas,
ki se ne skriva v senco njenih let.
Če me spomin ne vara, pravi,
leto dni potem, ko je prišla nazaj,
borovnice niso nikjer tako sladke
kot sneg, ki smo ga imeli lani.
Svetlikajoča plima,
kot sonce visoka,
obliva najmanjši zaliv v njenem utripu,
in trn v njenem pogovoru, zanjo neviden,
brusi kožo s konic mojih prstov.
Želi si, da bi okusil
črno sladkost,
ki se je na mojem jeziku
zgostila v grenko resnico.
Če bi lahko zadržal današnji dan
in vse kratke dni
že minule preteklosti, bi
čas zagrabil za vrat
in ga davil, dokler ne bi odnehal
tako bi lahko vedno znova okusila čas
odtekajočo svetlobo današnjega dne
neslišno kot lanski sneg
ki nikoli ni padel (niti ne bo)
na naša tla.
450