Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Daša Drndić
Leica format
odlomek
Baje tam neki Japonec redi mačke bonsai, pritlikave. Spravi jih v steklenke,
jim v analno odprtino vstavi sondo, njen drugi konec povleče skozi vrat
steklenke in jih po tej sondi hrani. Mačke sčasoma privzamejo obliko
steklenke. V steklenki se ne morejo ganiti, ne morejo se premikati, ne
morejo se čistiti, steklenka pa je največkrat štirioglata, in tako mačke
nekega dne postanejo štirioglate.
Lahko bi v kozarce dajali ljudi; tudi ti ljudje bi ostali majhni, postali bi
človečki, pritlikavci, ki z izbuljenimi očmi gledajo skozi steklo in premikajo
mogoče samo ustnice. Te možičke in ženičke, te človeške spake, bi lahko
postavljali na police kot okrasne ljudi. Na policah bi bilo polno kozarcev z
množico miniaturnih humanoidnih stvorov, ki dihajo, pravzaprav sopejo,
zato bi bili kozarci orošeni. Vladala bi tišina. Živa tišina, ritmična in
valujoča, človeška. Človeška tišina.
V neki norišnici na jugu, mogoče tudi na severu, so si hospitalizirani
sami zašili usta – s kirurško nitjo, svileno. Kirurška nit je močna nit. Pri
šivanju so delali (velike) poševne vbode, tako so bila vsa usta zašita s tremi,
največ štirimi šivi. To je bil (nemi) upor bolnikov proti osebju, ki sploh ni
govorilo z njimi. V umobolnici je tedaj zavladalo še večje brezglasje,
neznanski molk, in danes se kakor para, kakor dim vali iz stropov in zidov
razpadajoče stavbe sredi ničesar in se v oblakih vije proti nebu; v črnih
nočeh (moonless nights) se prav to brezglasje, ta zlovešči človeški molk,
domnevno norski, vrača kot sapa; kot puhast dež pada na motna okna
našega azila v nepovrnljivosti, in ker je to njihov edini zrak, bolniki, da bi
preživeli, z njim, to kužno sapo brez vonja, to nevidno pajčevino molčanja,
polnijo svoja zdaj že sipka, prhka pljuča. Pokrajina okrog norišnice je
zapečatena, okamnela, negibna kot risba. Leži pod lavo tišine, stkane iz
neslišnih korakov, ki pridušeno podrsavajo, ker se izlivajo iz umobolnice,
kjer so vsi copati iz filca.
Ta pokrajina, ta umobolnica, norišnica našega časa, je svoje ostanke
posejala povsod, tudi onkraj morja. Kakor izkopanine, kakor fosili naše
zgodovine v taki ali drugačni obliki vrejo na svetlo, vrejo vsak dan in zbujajo
srh, ki sili na bruhanje.
Recimo, tisti kozarci.
Tisti kozarci, v katere niso spravljena prej zamišljena, a vseeno
obstajajoča bitja, ustvarjena v tišini literarnega sanjarjenja, ljudje, ki stoletja
zganjajo zlovešč hrup, tisti kozarci, v katere bi bilo treba – za kazen –
pravzaprav že zdavnaj začeti vlagati primerke pokvarjene človeške sorte,
jih konservirati in hermetično zapirati; tisti kozarci v neki resnični
norišnici, nekoč imenovani Am Steinhof, pozneje pa – zaradi dušnega miru
in prisilne pozabe – preimenovani v Otto Wagner Spital; tisti kozarci, ki
pol stoletja in več čakajo v kletni trohnobi Evrope, v kletnem mraku
Dunaja; tisti kozarci, v katerih plavajo otroški možgani, ne ve se natančno,
96