Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Brigitte Kronauer
Mladi mož, neumna mladost
»Sam sem popolnoma zadovoljen z eno samo pohvalno omembo na koncu,«
je rekel Schnurrer, povesil oči, nagnil glavo poševno proti desni rami,
skoraj kot da bi hotel zakinkati. To je rekel za pomiritev. Gesto zaspanosti
je dodal, da bi razburjenega pri mizi ohladil in odvrnil od druge fronte.
Toda mladi pisatelj Frank Müller je še naprej stiskal pesti, se otresel vse
zasanjanosti, ki jo je Schnurrer namenoma izžareval, in z glasom, ki ga je
pri sebi bržkone imenoval »glas ostrega posmeha« in ga brezhibno obvladal
ter vzdržal to nianso do zadnje besede, citiral: «Pisatelj je kot zvezdnik, ki
lahko igra vedno le samega sebe, prevajalec nasprotno pa je poklicni igralec,
ki smukne, neprestano spreminjajoč se, v vse vloge.«
Pravzaprav se je moral Schnurrer ves čas krohotati od zadovoljstva. Bil
je čisto buden. Tega mladega pisatelja je komaj poznal, povabil ga je, v
nedolžni zahrbtnosti, zgolj zato, ker si je obetal posebno zabavo, katere
bežno pokušino je bil užil pri prvem srečanju: z vsakim prekanjenim
upogibom ustnic navzdol ali potrjujočim spuščanjem ramen, z vsakim
nergaškim razvlačenjem glasu ä, z vsakim gibom z neprižgano, kakor
pozabljeno cigareto kot demonstrativno žrtvijo resnosti položaja, je mladi
mož posnemal svojega mojstra, svojega velikega, bolj znanega vzornika,
seveda je pretiraval, in to je za Schnurrerja pomenilo, da se je lahko dodatno
zabaval na račun svojega prijatelja, odsotnega idola mladega avtorja. Pa
kaj potem? Saj ne eden ne drugi nista opazila ničesar. Le njegova žena, ki
je tudi bila pri mizi, se je kar naprej smejala do solz, kar je poskušala prikriti
s hinavskim neprestanim kihanjem. Schnurrerjev stari prijatelj pa je kljub
vsemu znal tako sugestivno predstaviti koitus, da so mu ženske, kot je
trdil, v takih trenutkih govorile točno tisto, kar so običajno vzdihovale
njegove junakinje. Tako je šlo že nekaj časa. Nefiktivne ženske so z
njegovimi vsakokrat napornejšimi novostmi lagodno držale korak.
Tako je bil uspešnež, ki je svojo lastno literaturo ponovno našel v življenju,
namesto sredi življenja, kjer bi dobro poslušajoč profitiral za svojo
literaturo, v škripcih. Ali je bil mladi Frank tudi že tako daleč? »Eno samo
‘odlično prevajalsko delo je opravil Karl Rüdiger Schnurrer’ mi, kot rečeno,
popolnoma zadošča«, je Schnurrer še enkrat pomirjujoče navrgel. »In to
je, v splošnem, tudi primerno.« Bila je preprosto hladnokrvnost znalca!
»Kdo,« je kljub temu zaklical mladi Frank Müller, »kdo pa si je končno
izmislil konstrukcijo, načrt, jo izpeljal iz resničnosti, to pretehtano
zgradbo? Ali pa gre morda, kot nam z vseh strani dopovedujejo, v prvi
vrsti za lepe besede s priokusom? Kdo je arhitekturo v, ja v nič –» tukaj se
je dozdevno sam nekoliko ustrašil, a je dokončal trmasto: »spravil?« »Avtor,
avtor, nihče drug,« je zdaj uganila Schnurrerjeva žena, presenetljivo
obvladana. Tudi ona je včasih pisala povesti, sploh ne čisto slabe, a bržkone
le zato, da bi opravičila vse tiste trenutke, v katerih je reagirala otročje,
kot spoznavanje sebe, ter da bi se smela s svojimi razvadami in muhami
bohotiti in se ob tem še prikazati v lepi luči. In to kljub temu, da je bila
30