Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Brigitte Kronauer
je paznik, ko je čistil popločena tla, smel prijeti malega za roko. Stara mu
je celo metlo pridržala.» Ta stavek sem povedala brez nejevolje, kot da gre
za pogovor med nama, izgovorila sem ga še glasneje kot prvega, čeprav ni
na prvega reagirala niti z najskromnejšim, zame prepoznavnim
znamenjem. Nisem vedela, kaj sploh še prodre do nje. Kamne je bila vrgla
proč, hči je morala odstraniti vse spominke in darila iz omare in fotografije
lastnega moža ni več pogledala. Bilo je prvič, da mi ni pokazala, ali še
razume moje besede. Kadar sem ji pripovedovala o živalskem vrtu, se je
doslej še vedno zdrznila v primernih presledkih. Bila sem odločena, da ji
že kmalu ponudim naslednjo posebnost s pohoda v živalski vrt, ki sem si
jo posebej zanjo vtisnila v spomin. Zaenkrat pa sem še molče opazovala
njene roke, ki so danes do polovice tičale v gubah posteljnine, močno
zgubana usta, stisnjena na najmanjšo možno mero, razločen, a ne močno
izbočen nos, oči v barvi jopice, ki so jih skoraj zapirale velike, bele, kot
svilen papir tenke veke, a najtemeljiteje k meni obrnjeno uho. Bilo je
ogromno, izredno fino izdelano uho, največje, kar sem jih, sorazmerno z
obrazom, kdaj opazila pri ljudeh. Zdelo se je, da je v prizadevanju, da bi še
moglo sprejemati glasove obdajajočega ga sveta, kar naprej in bolj
koprneče raslo. Še nikoli se ga nisem dotaknila. S katerimi preprostimi, a
vendar tudi ostrimi signali bi lahko še enkrat razsvetlila temo njenih čutov,
prodrla do tega ušesa, da bi se na koncu veka vendarle dvignila, da bi se za
hip odprla stisnjena usta, medtem ko bi posredovana slika, potem ko bi jo
zadela kot kratek, dobrodejen udarec, nekaj časa nepremično obstala v
njej in žgala?
»Mandrila,« sem torej rekla, skoraj že vpila, »najstarejšega, tistega z lepimi
modrimi črtami na obrazu, so krmili z ruskimi črkami. B-ja najprej ni
spravil skozi rešetko, pri tem pa so vrabci letali z lahkoto ven in noter.«
Pomolčala sem. Ni se zganila, le njeno srce, njen pulz sta očitno tiho bila
in prek navznoter izginulih ustnic je gotovo prihajalo lahno dihanje.
»V veliki restavraciji sem spet jedla ocvrt krompirček in klobasice. Nekaterim
so prinašali hrano pod obokanimi srebrnimi pokrovi. Redkokdaj
sem slišala, da bi ljudje tako brez zadrege kašljali. Kar naprej je izbruhnilo
v kakšnem kotu, lajanje in trobljenje. Po hrupu živali zunaj so ti notri izgubili
vse zadržke in so jih, pod pretvezo kihanja in odkašljevanja, z veseljem
posnemali.« Že majcen drhtljaj izrazitih nosnic bi hvaležno razumela kot
smehljaj. Pa ga nisem videla, videla sem črna brezna omare zadaj za posteljo,
ki so bila prazna, razen fotografije moškega, ki bi lahko bil star Tirolec,
na srednji, poškodovani, na zunanjem robu večkrat vrezani plošči, in od
strani sem videla njene oči. Ni jih hotela ne zapreti ne prav odpreti, in
nisem vedela, ali me s tistimi ogromnimi lijaki tenkih, bledih uhljev posluša.
»Mimo kletke z risi je pametno, pravzaprav svečano gledajoč otrok
privedel odraslega moža. Duševni bolnik, odrasli. To si spoznal po strašno
občutljivi koži. Ves moški je deloval, kot da bi bil gol in je bržkone za zaščito,
da se ne bi zdel razgaljen, imel na glavi klobuk, klobuk iz mehke klobučevine
v tej vročini.«
»In levi!« sem takoj zatem zaklicala, »leva sem resnično presenetila pri
poskusu parjenja! Lev in levinja, kralja, sta ležala drug nasproti drugemu,
38