Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Barbara Simoniti
Na letališču me je čakal odvetnik, Primož Planinc: prepoznala sem ga po
rdečem nageljnu v gumbnici. Dopisovala sva si že nekaj mesecev in tudi
njegov glas sem že poznala preko telefona. Zdaj pa je stal pred menoj, v
strogi sivi obleki s črtasto srajco in svileno kravato. Razpoznavni nagelj je
bil njegova zamisel.
»Dobrodošli prvič v Sloveniji!« me je ogovoril in mi stisnil roko, ko sem
stopila predenj in se hotela predstaviti. Potem je segel z roko nazaj in izza
razsežnega hrbta pričaral še cel šop nageljnov in rožmarina:
»En sam cvet bi bil za takšno priložnost premalo!«
Potopila sem obraz v snop cvetov in dišečega zelenila. Ko sem lahko
spet pogledala, je bil pred menoj rahlo nagnjen nasmejan obraz z natančno
pristriženimi pšeničnimi lasmi in negovano brado.
»Hvala – za tako prisrčno – slovensko dobrodošlico,« sem izbirala besede
kakor oguljene, že skoraj pozabljene frnikole iz razbolelega spomina. Še
vedno se nisem mogla otresti greha, da kršim v globine priraslo pravilo.
Odvzel mi je prtljago in mi ogrnil plašč. Široka steklena vrata so se
razprla za naju. Nad parkiriščem in smrekovo obrobo se je srebril jesenski
dan. Zadišalo je po zrelem; jasni zrak se je zgibal v sunkih umehčanega
vetra. Globoko sem vdihnila, da me je preplavilo vse novo, boleče neznano
in vznemirljivo.
Tankoslutno je krenil naprej proti avtu, jaz pa sem počasi razbirala
korake za njim. Šele ko je spravil in zaklenil vso prtljago, se je ozrl za menoj
in se nasmehnil.
»Kam naj vas najprej peljem? Kam vas najbolj vleče?«
»Na toliko koncev, da bi me skoraj raztrgalo. – Kamor koli.«
»Ste utrujeni od poti?«
»Ne! Počivati bi pa zdaj res ne mogla!«
»Prav,« se je spet nasmehnil. »Hotel sem vam predlagati Bled; kratek
sprehod ob jezeru do sončnega zahoda, potem pa večerja v domači gostilni,
blizu Ljubljane. Rezerviral sem vam sobo v hotelu, kakor sva se dogovorila.
Hišo pa bi vam pokazal šele jutri. – Kaj pravite?«
»Z veseljem. Presenetili ste me s tako – premišljenim načrtom.«
Ko sva sedla v avto, sem se še enkrat obrnila k njemu:
»Kaj smem predlagati – že zavoljo družinskega prijateljstva – jaz sem
Kristina in ti.«
»Primož,« mi je veselo stisnil roko, nato pa segel po volanu in obrnil
ključ.
Skozi umita okna se je zlivala moja nova resničnost. Mirovala je v koži
zelenega smrečja, pregrnjena z ljubečim vzorcem jeseni. Potem pa se je
zganila in se začela spreminjati pod gibi njegovih rok.
* * *
356