Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Brigitte Kronauer
Zgaga
Seveda si je vzel svobodo, da je, medtem ko je hodil po naivno speljanih
poteh in z veseljem tekal po predpisanem, nesmiselnem cikcaku, drugo
za drugo pohrustal vse lakrice (=bonbon iz soka sladkega lesa proti kašlju)
v obliki polžkov, dokler ni izpraznil vrečke! Hodil je naravnost in nato
nenadoma, sam presenečen, samovoljno zavil, opazoval se je, majhnega
človeknejezise-možica, pri nekoliko iztirjenih, vendar vedno geometrijskih
potezah, za katere je odgovarjal sam. Zato torej in upravičeno: polžek za
polžkom. Zmlel jih je v ustih, v velikem uničevalnem besu, ki je bil čista
radost. Staro bukovo listje zdaj ni zlobno bzikalo v živih mejah. Z mrzlim
februarskim vetrom je bilo za dolgo konec. Tukaj so se vremenski vplivi
kopičili v vseh letnih časih. Zdaj torej je bila na vrsti pomlad, in tukaj seveda
takoj stoodstotna pomlad. Razporeditev dreves in grmov je okrog grobov
pogosto ustvarila vtis posebnih kabinetov z lastnim sobnim vonjem, in
on, K.R. Schnurrer, je lahko vstopal povsod brez trkanja.
Sicer pa je bil tukaj tako rekoč doma. Zaradi svojih navad je imel tu
posebne pravice, obiskoval sicer ni nikogar, pač pa si je prav rad predstavljal
svoj lastni grob z imenom »K.R. Smrkavec«. O seveda, to bi mu že
bilo všeč, ravno pravšnje ime za njegov kamen.
H kamnom in imenom na njih si je s posebnim veseljem izmišljeval
primerne poklice. V zadnjem času bi bili mrtvi morda najraje sistemski
analitiki, spletni administratorji. Tudi v tej poklicni skupini so že zdavnaj
obstajali različni profili, in on jim je od zgoraj prijazno kimal v globino:
spletni administrator! Tam je ležal gospod in od zgoraj ga je spoštljivo
pozdravljal človeknejezise-možic. Tisti tam spodaj je pač že ‘odšel v nebesa’.
Zanj je bilo to najbrž najboljše.
Zabavalo ga je tudi, da je po datumih pod imeni poskušal uganiti
sorodstvene vezi med pokopanimi. Če iz številk tega ni mogel nedvoumno
ugotoviti, je bil nekaj časa nejevoljen, kot da bi odpovedal pri uganki, sicer
res nejasno formulirani.
Grobni jaški! Rad si jih je predstavljal, kot da potekajo neskončno v
globino, tako kot to počno hodniki v meglenih mesecih v horizontali.
Potem si namreč lahko zamisliš tudi obratno, da se spuščaš v globino, medtem
ko korakaš po horizontali. Saj je vse ostalo brez posledic, ni bilo
nevarno, in tudi njegova mala nečakinja je z zadoščenjem govorila o junaku
pravkar prebrane knjige, ki je izgubil vse, roke in noge, vid, sluh, polovico
glave očitno, in je še zmeraj živel, popolnoma uničen mlad mož, ampak
hraber. Tako je, razvneta zaradi toliko kreposti in radikalnega reduciranja,
poročala. O njej je bil prepričan, da je med živimi, o drugih znancih ali
celo sorodnikih tega brez pomišljanja ne bi mogel trditi. In če jih ne bi
nikoli srečal, kakšna bi bila sploh razlika?
Z zobmi je trgal polžka iz lakrice. Tedaj se je prvič pojavil tisti tekač v
telovadnem dresu, ki je sproščeno poplesoval med zaraslimi in svežimi, z
18