Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Brigitte Kronauer
Poredni gumb
Za Bettino Clausen
Le s čim se je spet ubadala, kaj je sploh bilo, kaj neki si je spet vtepla v
glavo, kakšno ničvredno destrukcijo? Saj se je takoj videlo, da se ne bo
moglo dobro končati! »Ne stane niti pfeniga!« je vzkliknila. »Podarjeno!
Preprosto tako, torbica in vsebina, vse zastonj!« Zakaj jo pa potem takoj
uničuješ, ali zato, ker je gratis? ji je Schnurrer vrnil z vprašanjem in že stal
zraven nje. Dišala je nekako novo, najbrž je uporabila kakšno neobičajno
kremo ali parfum. »To so vzorci,« je rekla, »kozmetika, a posebnost je
torbica, zelo priročna za na plažo.« Pomolila mu je plastično torbo v velikosti
šolskega zvezka, prozorno. Od znotraj sta ga gledali dve ženski, se
mu smehljali, vse skupaj rožnato obrobljeno. Hotel je izvleči ženski na
naslovnici ‘vzorčne revije’, a mu ni dovolila, temveč se je trudila, s hitro
rastočo nestrpnostjo, da bi torbico zaprla, kar bi se moralo, glede na
konstrukcijo, zgoditi z enim samim pritiskom gumba na poklopcu na
rožnati čepek na prednjem delu torbice, kar pa njej, njegovi ženi, v
evforični vnemi ni uspelo.
Pa je bilo otročje lahko, zadoščal bi en odločen pritisk, a iz nedoumljivih
razlogov je morala zadevo z vlečenjem in nesmiselnim tresenjem spet
enkrat zakomplicirati. »Ne gre!« je naposled jezno vzkliknila. Pričakoval je
to in na to čakal. »Ne deluje. Lahko kar takoj vržem proč!« S pestjo, ne
posebno težko, je udarila po mestu, kjer je čepel gumb kot rožnat risalni
žebljiček in ni reagiral na pripadajoči spodnji del. Neznosen, bedast pogled.
Kot naslednje bo vzela kladivo in če tudi ta nasilni poskus ne bo uspel, se
za stvar ne bo več zanimala, preprosto in primitivno bo izgubila zanimanje
zanjo, vzorčno revijo bo vzela iz ovoja, ostanek pa za vedno pozabila. Takoj
je protestirala: »Uničil jo boš.«
Nesmisel! Schnurrer je zdaj sicer uvidel, da gre, če nimaš dovolj moči,
res za problem: poklopec je bilo dejansko treba raztegniti in povleči čez
rob zvezka, ki je molel čez. A če bi se znotraj votli gumb in prav tako znotraj
votli čepek enkrat ujemala, bi se zagotovo tudi ona lahko naučila, ko pa ji
je bila ta bedasta reč očitno v veselje in zabavo. V tem hipu se je rožnati
pokrov gumbka ločil, se hudomušno iztrgal in padel na tla. S tem je tudi
spodnja polovica, neposredno pod površino, izgubila oporo in zdrknila
na mizo. Le čepek je sedel negibno. Schnurrer se je spustil na kolena. Po
vseh štirih se je plazil pod mizo in začel iskati pokrovček. To ni bilo lahko,
zagotovo se skoraj ni ločil od svetlih ploščic. »Nehaj, torbico lahko uporabljam
tudi tako,« je prišlo od zgoraj. Tako pa ne! Kar je začel, bo tudi dostojno
speljal do konca. Ona verjetno, že zdavnaj v mislih drugje, gleda skozi okno.
Pravzaprav mu je bilo med štirimi nogami mize kar všeč. »Moja eremitaža,
moja puščavniška celica!« si je rekel v svoji tihi, štirikotni samoti pod
kuhinjsko mizo. Tedaj mu je zaklicala dol: »Kakšen reli pa je tam doli!« Pa
je bila res vsa vražja. Ampak ne bo ga zmedla. Le: kaj pravzaprav počne
zgoraj? Prisluškujoč je dvignil glavo. Videl je njen narobe obrnjeni obraz.
24