Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Aleksandar Prokopiev
Four oxfordshire gardens
1.
Nekje med zagotovo in verjetno, v nekem drugem času, si bil član Kupidove
druščine s sladko slino v kotičkih ustnic. Tudi preobrazba v angela je bila
zelo lahka, kot preobrazba zarodka, ki se osvobaja iz svoje izredno nežne
membrane (čeprav se je notranja voda že malo pooblačila) in se izleže iz
zapredka. Samo trenutno sopenje je bilo potrebno, da prilezeš ven, da
postaneš človeški metulj, neslišen, brezspolen letalec v prihodnji svet.
Sedaj, ko si se že privadil, dan za dnem, leto za letom, stoletje za stoletjem
na vedno isto rutino, vedno isto barvo – prekršek. Nekdo (vedno se najde
takšen) te opazi, te zgrabi kot kakšnega palčka in ti odreže dojenčkovo
glavo, da bi ti jo potem znova nasadil in te postavil na cvetoči vrt.
Pravijo, da bi se lahko nastanil v luksuznem wagon-lit-ju in odpotoval,
ljudje na peronu bi te radostno pozdravljali, ti pa bi mežikal s svojimi
dolgimi trepalnicami v neki znani predrafaelovski sliki. Toda ti si se odločil,
da te posadijo v Rosiein in Barryev vrt z razprtimi dlanmi, toda brez
košarice s sadjem v njih. Le kaj bi z njo? Nebo je vse bližje, postaja ogromno,
morda te čaka neka nova, mučna Atlasova izkušnja. Ti v svoji debelušni
razgaljenosti ne deluješ prav nič zaskrbljeno, ko prek ramen nosiš samo
naramnico. Tam, kjer sediš, lahko najmočneje vonjaš plimo cvetenja: v
aprilu lila in bel španski bezeg, maja, divji kostanj s piramidastimi cvetovi,
divje oljke in beli jasmin, junija, lipo. Koliko odtenkov zelišč, dreves, ki
rastejo, čutiš, kamniti dojenček v teh mesecih v kotu vrta!
2.
Marta, 14-letni Jack Russel, s šarmatnim gobcem in spremenljivim značajem
leže v košaro pred menoj, ko zaspane mišice naženem na klop na vrtu
pod junijsko sonce. Pes ne dovoli, da bi ga božal po glavi, a kljub temu
prisloni svoje lice na moje desno koleno.
Takrat pomislim brez strahu - ta nejevoljni pes, enodnevno cvetje, dež
podoben šibkemu tušu, ki ga lahko zaprete že z enim samim vrtljajem
pipe, Fionina delovna hišica, Coleshill, ali se to dogaja meni, ali pa je vse
zunaj mene, v akvarelu, imenovanem »Alergični kašelj?«
Čeprav sedaj opažam neke prikrite detajle: senca pregnanca v spodnjem
levem kotu platna (in roke, ki so na begu podobne drevesnim vejam).
Ne da bi čutil, se moje telo spreminja v drugo, v predmet na olju na
platnu »Makedonec na obisku pri Fioni doma« ali nekaj podobnega.
Njegov profil, ki je našel zavetje med dlanmi, opazuje tipično angleško
pomladansko krajino s terierjem in mlado žensko z bosimi stopali: zdi se
mi, da je tisti, ki je tam uokvirjen v sliki, povsem, povsem zadovoljen. Kot
sproščen voajer.
344