Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Muharem Bazdulj
najuglednejši v tem odposlanstvu. Ravno tako pa se zdi narobe reči
Matetovi prerokbi svarilo. Ni bilo tako kot s Cezarjem in marčevimi idami.
Mate begu Resulbegoviću ni svetoval, naj se pazi, kratko malo mu je napovedal
prihodnost, kakor če bi mu bral z dlani. Ta legenda je vendarle bolj
podobna angleškemu izročilu, po katerem je kmet vizionar Robert Nixon
napovedal zmago Henrika VII. nad Rihardom III. Prerokba je bila izrečena
v času njegove odločilne bitke, stotine kilometrov stran od bojnega polja,
v samotni vasi, kjer za to bitko sploh niso vedeli. (Zgodbo omenja Keith
Alis v knjigi Prediction and Prophecy.) Vseeno pa je srečanje Mateta Glušca
in bega Resulbegovića drugačno tudi od te angleške zgodbe, saj ima Robert
Nixon zgolj vlogo opazovalca in ne stopa v stik z udeleženci, tako kot
je drugačno tudi od marčevih id, ker ne ponuja možnosti izbire. Mate
Glušec je neizprosen kot usoda. Zastavlja pa se vprašanje, ali bi bega, ko
ne bi bilo Mateta, ustavilo kaj drugega? Ali bi se bilo moralo vnaprej določeno
vseeno in na vsak način zgoditi ali pa je implicitno svarilo iz prerokbe
samo sebi zagotovilo uresničenje? Ali je Mate ogovoril bega iz hvaležnosti
za njegovo prijaznost in ga tako rešil? Ali je bila napoved zgolj branje prej
zapisanega ali rešilen popravek? Kakor koli že, ker je beg ostal v Nikšiću,
je ostal živ. To pa je korist, ki jo prinašajo praznoverja, in nikakor je ne
gre podcenjevati.
Sklepni zapisek
Mate Glušec je umrl v svojem šestindevetdesetem letu. Pravijo, da je predvidel
tudi lastno smrt. Pokopan je ob cerkvi sv. Tekle v Danilovgradu. Na
njegovem grobu ni nobenega napisa, zato pa je iz njega zraslo velikansko
drevo z več kot meter debelim deblom. Vladika Petar II. Petrović Njegoš
in Ali paša Rizvanbegović sta umrla leta 1852, iz zgodovinskega zornega
kota gledano torej hkrati, tako kot od boja izčrpana nasprotnika ali mitična
nesrečna ljubimca. Enciklopedije, ki so mi dostopne, Resulbegovića in
Wilkinsona ne omenjajo. Zato pa pomanjkljivost omenjenih enciklopedij
spet dokazuje genialni avtor dela Svet kot volja in predstava, ki v neki
opombi v drugem zvezku te knjige omenja prav gospoda Wilkinsona. S
tem mi je Arthur Schopenhauer izrekel redek kompliment, ker pa se v tej
opombi sklicuje na londonski Times, mi je še bolj jasno, pretanjeno in
plastično predočil nenavadno in skrivnostno tolažbo, pri vsem tem pa
nakazal še obrise feu follet, priklicevanje nečimrnih osamljenih senzibilnosti
v trenutkih vzradoščenja.
Post scriptum
Potem ko je bila ta zgodba že prvič objavljena, sem bral knjigo, ki omenja
tudi bega Resulbegovića, a zanj bi mi bilo moralo že nekajkrat priti na
misel, da je zgolj legendarna osebnost, ko že njegovega imena nisem mogel
nikjer najti. Knjiga se imenuje Kristalne rešetke in napisal jo je mož, ki
mu je posvečen Nož z ročajem iz rožnega lesa.
Prevedla Mojca Mihelič
62