Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Happy birthday to you!
Szilárd Podmaniczky
Nisem še odprl oči. Odeja je bila vroča in lahna, v glavi mi je razbijalo, v
žilah mi je plala kri, kot da bi se mi razodeval princip utripa. V zatilju sem
čutil topo bolečino. Vedel sem, da se mi bo zavrtelo, če bom odprl oči.
Poskusil sem zaspati nazaj, ena, dve uri sta ogromna pridobitev, ki me
lahko obvaruje pred prvo, najbolj grozno fazo treznjenja, ko ni nič na
svojem mestu, ko ne premorem najmanjše iskre moči, ko vsak gib zahteva
petkratno mero energije in pozornosti, tako da me niti malo ne bi
presenetilo, če bi se mi svet nekega dne pred očmi razklal na dvoje.
Ob mojem prvem gibu z namero, da bi popil kozarec vode in vzel
sredstvo proti bolečini, je vdrl pod odejo mrzel zrak. Vzdrgetal sem in se
stresel kot šiba na vodi. Potem me je od nog do glave prešinila vročina in
oblil pot. Odejo sem nekajkrat dvignil z nogami, da bi se čim bolj pregrel
in spotil ter izločil strupe. Med vsakim vročinskim valom sem mislil, kako
se moje slabo počutje seli iz mene v odejo. Ko bo njen dobršen del že
prešel vanjo, pa bom lepo skočil izpod nje.
Moj nos je zaznal čuden duh, kiselkast vonja po ostalinah apna in starih
oblekah, od podstrešja sem je pritekal hlad.
Že tretji dan smo praznovali moj rojstni dan, kakor je bilo v navadi že
leta. Samo da prestanem še tega, sem si mislil, pa bo tako, kot bi se ponovno
rodil.
Že prvo noč sem skupaj z ostalimi zapustil stanovanje, z manjšimi
premori smo ostali budni in se vlačili z enega mesta na drugega. Tretjega
dne je bila že samo misel na vonj po ostankih ribje juhe v moji kuhinji
nekaj grozovitega. Bom že nekje toliko prišel k sebi, mogoče celo tu, sem
mislil, in odšel domov. Ne prenesem več, včeraj ponoči sem med
bliskanjem v dežju zagledal majhne, pisane spake.
Čez nekaj časa sem se počutil toliko bolje, da sem za špranjo priprl oči.
V sobi je bilo še vedno temno, slišal sem ropot avtomobila, skozi reže
okenskih navojnic so svetlobne proge avtomobilskih luči zakrožile po sobi.
Slišal sem vse več avtomobilov, dani se, sem pomislil. Ležal sem nekaj
metrov od okna. Oči so bile vlažne in so me pekle, svetlobne proge so se
porazgubile, grmenje zeber v diru okoli po steni. Navajen sem bil
stanovanjskih blokov, v katerih imaš redko priložnost videti kaj takega,
sem pomislil, hkrati pa sem se tudi vprašal, kje neki bi mogel biti.
Zbral sem toliko moči, da sem sedel pokonci in popil kozarec vode, v
tistem pa sem začutil lahen zamah prek tilnika. Kot bi sanjal. Nisem se
ganil. Lahka teža nečesa je ostala tam. Kot bi poskusila vstopiti v mojo
glavo kakšna žival, prav tam, kjer je utripala topa bolečina. Previdno sem
se potegnil stran in se obrnil. Ležal sem v dvojni postelji, nekdo je spal
poleg mene, izpod odeje so gledali ven le teme glave, šopi las na blazini in
dolge roke, ki so se s prstnimi konicami dotikale mojega tilnika.
Zlezel sem iz postelje, zunaj je bilo že svetlo, soba pa se ni segrela niti
za stopinjo. Na robu postelje sem našel svoja oblačila, oblekel sem se, svoje
torbe pa nisem našel.
318