Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Brigitte Kronauer
Travnik
»Tega dedca ne morem,« je, ne da bi bila vprašana, iz svojega obsežnega
telesa zašepetala ženska, ki je v čakalni izbici, drugače se ji ni dalo reči,
sedela nasproti mene, »ne morem ga več prenesti. Že celo uro razpreda in
premleva o svojih boleznih. Človek jih ima sam na tisoče, povsod, zgoraj,
spodaj, spredaj, zadaj, od prstov na nogi do lasnih končičev, kar poglejte
me, prekomerna teže, ja, prekleto, kaj pa sploh jem, saj ne smem ničesar
jesti, sem alergična na vse, na sol, poper, muškat, na absolutno vsako
začimbo, tam, kjer pride vse spet ven, je koža čisto odrgnjena, razžrta in
zasmojena, si lahko mislite, grozota, čakati tu dopoldne in opoldne, curry,
paprika, fondor, nič! Ne morem več sedeti, ne več sedeti, ne več sedeti! To
ni debelo, to je predispozicija, je bolezen. Na starost, mi je že bilo prerokovano,
sem na vozičku, nič ne pomaga več, štirje strokovnjaki ne pomagajo
več, hrbet: popolnoma uničen, se premalo gibam, posodo pomivam
sede, odtod tolšča, kako naj se premikam s temi utežmi okrog in okrog
kosti? Povrh pa ta dedec. Oslepel bo, ima sladkor. Jaz že vem, kar naprej o
njegovi bolezni, če ne bolezen, pa vojno ujetništvo, moj bog. Moj bog,
1955 se je vrnil kot eden zadnjih, iz ruskih step, lepa pokrajina, znam na
pamet, bil pri oklopni pehoti, to so ekstra pridržali! No in! Kaj nam to danes
koristi! Preračunajte, kako dolgo je od tega! Potem spet bolezen. Slabo mi
postane ob tem dedcu. Debele noge, debeli prsti, debel tilnik, debela
zadnjica. Zlahka pozabljam, tudi ljudi, vse. Zaradi tega sem ogorčena, ni
mi všeč, vendar lahko vse, tudi prijatelje, na kratko odpravim. Kar je mimo,
je mimo. Žalostno! Strašno! Zakaj pa tudi umirajo vsi tako hitro. Bili tukaj
in zbrisani. Kaj pa je bilo potem vse skupaj vredno? Ob tem res lahko
takoj izgubiš spomin! Nobene davčne uprave, nobenega pokojninskega
zavarovanja, nobene glasovnice, nobene driske, nobene zapeke. Jaz zase,
kar bi bilo najlepše, bi bila zares najraje nevidna. Proč in te ni več, kot
peresce lahno te odpihne s prizorišča, semenski kosmiček, kako čudovito,
sapica. Kakšna sreča: ni me več, ni me več. Proč in pozabljena, vendar še
živa. Nora sem na to, junijski travniki, visoke trave, nobena bilka odrezana,
kako cvetijo in trepetajo in opravljajo in izvajajo in se valijo kot deroče
vode in se nenadoma tudi zvrtinčijo, otočki, v nasprotni smeri, v šali, v
vetru, to megličavo, to kot pena lahkotno, ali skrbi za to sonce, cvetenje,
dež, ne vem. Pasja trava in trstična pisanka. Munec in pasji rep in travniški
lisičji rep in hkrati: vse vseeno, imena in spet: nobenih imen, vse samo
travnik, udarja ob robove gozdov, najbolje oblačno nebo, morda. To je zame
najlepše, to si ogledujem, ob tem se mi srce na stežaj odpre, in jaz postajam
majhna, vedno manjša, tenka in mršava in suha in nitka in potem, potem
me ni več, je samo še travnik, visok, tako visoko valujoč, nihajoč, zibajoč
se, kot prijetno okajen, od mene pa nič, ujel me je, pljusknil je čez rob, se
poveznil nad menoj, in končno sem to, kar hočem. Me prepoznate? Kako
iz bujnega travnika in sočnega pašnika in močvirnatega travnika česnam
in šepetam z bilkami, kako samo čvekam in šepetam predse, predse.«
Prevedla Anja Uršič
44