Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Aleksandar Prokopiev
na oddelku za kirurgijo. Leži na pol pokrit, izpod odpete pižame kuka
porumenela volnena majica. Ob postelji sedijo njegovi starši, oče s črno
pobarvanimi brki na stolu, njegova mati, ki deluje povsem raztreseno, pa
kar na postelji. Ko se rokujejo, je njena dlan popolnoma mrzla. Miškecova
glava je pokrita z nekakšnim kvadratnim skafandrom, ki je z dvema
cevkama priključen na belo napravo s stekleno kapo. Po prvi nekaj teče
čisto počasi, kapljica za kapljico, tudi v drugi nekaj teče zelo počasi, Miškec
diha. Kmalu zatem v sobi postane zadušljivo. Zdi se mu in tudi ostalim
postaja jasno, da bo kmalu zmanjkalo zraka, da bodo vsi pocrkali, medtem
ko se bo Miškec pod skafandrom še naprej vneto boril za svoje življenje.
Naenkrat v teh groznih trenutkih skupnega dušenja, ker zrak piskaje uhaja
iz cevk na napravi, iz pljuč bolnika in iz glav vseh prisotnih in vakuumizira
sobo, se spomni Monetovega portreta mrtve Camille in mrtvega
Schiellerjevega Klimta, ljubljene žene in ljubljenega učitelja, ki sta bila
naslikana nekaj trenutkov po smrti.
Dvigalo se končno ustavi na četrtem nadstropju. – Do naslednje vožnje,
sosed – Goga v kavbojkah in zbledeli bluzi počaka, da se odprejo kovinska
vrata dvigala in nato odrine še druga kot kakšno težko kovinsko zaveso
izza katere prihajajo glasovi stanovalcev četrtega nadstropja, par s črnolaso
deklico s čopki, ki jo veselo pozdravi Živjo, tetica Gordana.
Ko preusmeri vodo iz tuša v pipo, spere spermo, ki mu je padla na
koleno – Počakala bova se krohotata mož in žena – punčka je šla lulat.
Pritisne gumb za drugo nadstropje. Kovinska vrata se povsem zaprejo, on
pa skozi okence na skafandru vidi tvoj malo zatemnjen, zaskrbljen, lep
obraz.
– To še ni konec – mu uspe pomisliti – Samo, da je drugače.
342